Sreča je predokus nebes
Od nekdaj imam zelo razvito intuicijo, ker človeka zavoham že na daleč in še preden spregovori, vem, da mi je namenjen. Včasih se to zgodi tudi preko računalniškega zaslona ali elektronske pošte, ko preprosto imam občutek, da je na drugi strani nekdo, ki mi je nekako pisan na kožo. Ko sem raziskovala o Urški Bernik, magistrici koncertni pevki, sem seveda naletela na njen blog in hkrati tudi na naslov intervjuja: “Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je veselje”. Ker Urška ve, čuti, piše, ustvarja, fotografira, poje in vmes živi 100 na uro, ker noče zamuditi niti trenutka življenja. In vedela sem, da mi bo všeč.
V resnici ne vem, kje naj začnem, saj imate toliko različnih vlog, od altistke do mame, od blogerke do fotografinje, hkrati ste tudi umetnica… Kdo je torej Urška?
Morda najlažje začnem na drugem koncu. Sploh nisem superženska, ki obvlada svoje vloge, več njih, na več frontah v življenju – in to še hkrati. Bolj sem iskalka lepote, ki jo želim najti skozi vse te vloge. Želim si biti iskrena in iskriva v vseh vlogah in jih sploh ne jemljem za samoumevne. Včasih sicer na to pozabim, a vseeno se trudim, da se pogosto zahvalim za vse vloge, ki so mi namenjene. Ne bi rada izštela kar na an ban pet podgan, da bi izbrala tisto najljubšo. Iskreno pa čutim, da sem trenutno le v eni izmed vlog nenadomestljiva, in sicer kot mama treh otrok. In če povežemo vse vloge med seboj, potem sem “Urška”. To je tisto, kar si želim najbolj. Živeti z vsem srcem.
Kdaj in kako ste se zaljubili v petje?
Že kot mala deklica. Petje je (bila) taka ljubezen na prvi pogled, zven, občutje. Petje v zboru je pa še poseben nadstandard. Mislim, da večina zborovskih pevcev ve, o čem govorim. Ko toliko src bije v istem ritmu in tempu, ko toliko ljudi hkrati čustvuje. Oh. Pela sem v otroških zborih, potem mladinskih, nato pa v različnih odraslih zasedbah. V nekem obdobju sem pela v sedmih zborih hkrati. Še dobro, da ima teden sedem dni. Težava je bila le, da vaje niso bile enakomerno razporejene po dnevih. Potem je ta iskrivost, radovednost do petja prestopila čarobno mejo in postala tudi zven srca, pa tudi odgovornost. Nakar sem se že med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri profesorici Pii Brodnik, zaposlila v Zboru Slovenske filharmonije, kjer sem zaposlena zdaj že deset let.
Zaposleni ste v Zboru Filharmonije; kako poteka vaš dan?
Povsem navadno. No, morda je razlika med pevci in ne-pevci (tudi) ta, da se po umivanju zob zjutraj še upojemo. Nekako to spada kar zraven k osebni higieni. Se mi zdi, da me na Akademiji tega niso učili, ampak včasih je ogrevanje glasu tudi prepričevanje otrok, da je zdaj pa že res skrajni čas, da gremo od doma, ker vlak ne čaka. No, nasploh je zares najbolj idealno, če je ogrevanje glasu bolj nežno mrmranje oz. vaje s slamico in vodo. Hehe, idealno je za vse: za moje glasilke, mojo potrpežljivost in tudi za otroke in moža. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Potem se v službi še zares upojem in glas in misli postavim na pravo mesto. In ob 9.30 začnemo z vajami. Večina vaj je v dopoldanskem času, kar nekaj vaj in koncertov pa prinesejo popoldanski oz. večerni termini. Tudi vežbanje doma je nekaj, v kar so moji ljubi prisiljeni. No, včasih se potem pred mojim najstnikom zagovarjam, kaj spada k zvočnemu onesnaževanju okolja in kaj ne. Ampak načeloma so res potrpežljivi.
Kaj pa ustvarjanje za blog? Jaz sem se kar izgubila v vsem, kar ustvarjate! Kako se je vse skupaj začelo?
Blog sem začela pisati še kot študentska mama na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ko sem dojela, da je moje vežbanje arij in samospevov začasno nezdružljivo s spečim detetom v istem prostoru, sem se enkrat opogumila in kliknila tisti gumb pod spisanim besedilom: ‘’objavi’’. Potem je zapisovanje kratkih dnevniških zapisov o vsakodnevnih malenkostih preraslo tudi v kolumne in članke za knjižne založbe. V fotografiji sem vedno videla, kako lahko čustva, odnose in dihanje ujameš in zajameš v vizualno umetnost. Potem sem možu kar zaplenila njegov fotoaparat. Podobno je bilo s prepletanjem niti. Kot majhna deklica iz našega okoliša sem znala klekljati, kvačkati, plesti. Ampak v svet česane merino volne in oblikovanje le-te sem vstopila kot že velika punca in so bili vzgibi res moji.
Kaj je za vas sreča, popolna sreča?
Popolna sreča. Najbrž bi kako leto nazaj iz mene kar bruhnilo: barve. Danes bi rekla, da so sreča sence. Velikokrat se mi je zdelo, da sem vedno en korak prepočasna, da bi jo ujela. To slavno srečo srečasto. Potem sem začela s pisanjem dnevnika hvaležnosti. In sem opazila mnogo srečkastih trenutkov: na troli, v službi, na cesti, na travniku, v gozdu, med kupi nezloženega perila. Kup priložnosti, da sem srečna. In potem čuječe preštevam darove. Danes srečo kar poimenujem predokus nebes. Čutim jo, ko se čas ustavi. Včasih se mi to zgodi na koncertu, ko nas odnese glasba, spet drugič ko bosa nabiram cvetoče dišeče mamine potonike. Čuječe v svoj dnevnik hvaležnosti naštevam darove, ko ujamem možev poljub, ko se v obešeno perilo ujame poletni veter, ko namesto dragega nakita okrog vratu “nosim” ročice, ki me kar nočejo še spustiti.
