Prav ravnotežje je skrivnost resnično dobrega zborovskega zvoka
Pogovor s Stephenom Laytonom ob njegovem imenovanju za glavnega dirigenta Zbora Slovenske filharmonije v sezoni 2024/25
Stephen Layton je eden najbolj iskanih dirigentov svoje generacije. K sodelovanju ga redno vabijo vodilni svetovni zbori, orkestri in skladatelji. Njegove interpretacije lahko slišimo od Sydneyjske operne hiše do Concertgebouwa v Amsterdamu, od Talina do Sao Paola, njegovi posnetki pa žanjejo prestižne mednarodne nagrade. Je ustanovitelj in direktor zbora Polyphony ter glasbeni direktor zasedbe Holst Singers, v sezoni 2024/25 pa bo prevzel tudi mesto glavnega dirigenta Zbora Slovenske filharmonije. Ob tej priložnosti se je z njim pogovarjal Gregor Klančič, umetniški vodja našega edinega poklicnega koncertnega vokalnega sestava v Sloveniji.
Zbor Slovenske filharmonije vas je gostil že večkrat. Koncerti z vami so bili vedno odmevni. Kakšni so bili vaši občutki, misli, morda pomisleki, ko ste prejeli vabilo, da bi z njim začeli tesneje sodelovati?
Vsakokrat sem zelo rad delal z Zborom Slovenske filharmonije, zato je bilo čudovito, da so me povabili k nadaljnjemu sodelovanju. Čutim, da je v Ljubljani dobro vzdušje, ki je prisotno tudi med pevci. Pripravljeni so se preizkusiti v čem novem in raziskovati, kar se mi zdi zelo navdušujoče. Sodeloval sem že z mnogo različnimi zbori in vedno iščem nove priložnosti z ljudmi, ki si želijo izvajati vznemirljivo glasbo ter vidijo izziv v raziskovanju novih obzorij.
Kakšna je vaša vizija dela z Zborom Slovenske filharmonije, glede na to, da ste svoje znanje in navdih predajali že kar 17 let in oblikovali razmeroma mlado populacijo pevcev? Kako nameravate svojo umetniško vizijo uresničiti pri delu in prepoznavnosti zbora? Katere nove elemente nameravate vnesti v ustvarjalni proces, repertoar in nastope?
V Cambridgeu sem vrsto let sodeloval z mlajšimi pevci, mlajšimi glasovi, a delo z mladimi je zgolj ena od možnosti, kako lahko negujemo zborovsko glasbo in skrbimo za njen razvoj. Obstajajo tudi druge poti, ki so prav tako pomembne in koristne. V tujih državah sem pogosto sodeloval tudi z odraslimi zbori – bil sem glavni dirigent Nizozemskega komornega zbora, gostujoči dirigent na Danskem, pogosto sem sodeloval z radijskimi zbori, večinoma iz Nemčije. Navajen sam torej tudi na »bolj odrasel« zvok in različne plasti ter vrste izkušenj, ki jih prinaša.
Toda vprašali ste me o moji viziji … Moja vizija, ne glede na zasedbo, je zvok. To je zvok, ki si ga izoblikujem v glavi, ne glede na to, iz katere države je zbor. Vsak zbor ima svojo barvo zaradi značilnosti njegovega jezika. Sam zvok najraje oblikujem izhajajoč iz tradicije bel canto petja, torej iz italijanščine ali latinščine, seveda ob upoštevanju jezika besedila skladbe, ki jo izvajamo. Na podlagi vsega tega ustvarim zamisel uravnoteženega zvoka. Vedno govorim o »piramidi« zvoka, pri čemer je najmočnejši najnižji glas, bas, vsi ostali glasovi pa se nanj naslanjajo. Če pomislim na vsa dela, ki sem jih posnel, bodisi na Danskem, Nizozemskem ali v Angliji, sem vedno sledil temu načelu.
Seveda tega ni vedno lahko doseči. Zbori imajo različne vrline in značilnosti. A kljub temu verjamem, da je vedno mogoče najti način, da pevci med seboj sodelujejo in da je celoten zbor uravnotežen. Prav ravnotežje je skrivnost resnično dobrega zborovskega zvoka.
Druga stvar je vprašanje jezika. Ko prvič sodelujem z zborom, najraje najprej izdelujem kakšno latinsko skladbo, in ne skladbe v njegovem maternem jeziku. Tako se prepričam, da se vsi strinjajo glede zvoka in, recimo, »zvočnih oblik«, ki jih ustvarjajo. Zelo pogosto se 75 odstotkov moči skupine lahko izgubi samo zato, ker ljudje počnejo nekoliko drugačne stvari. Prizadevam si, da vsak glas zveni povsem enako in na enak način prispeva k skupnemu zvoku ter da pevci to opazijo in se s tem strinjajo. Pri tem ne gre za mešanje in siljenje v nekaj – ne! – gre le za to, da se moramo zediniti, da obstaja določen način, kako ustvariti neko besedo, barvo, zvok. In ko pride pravi čas, se to preprosto zgodi, takrat postane zanimivo umetniško delo z zborovskim zvokom zares produktivno.
V angleščini imamo izraz »peti iz istih not« (»singing off the same songsheet«). Vendar ta izraz pomeni veliko več kot prepevanje istih not. Je bistvenega pomena. To ni nič drugače kot pri Berlinskih filharmonikih – ko opazujete njihove loke med igranjem zapletene skladbe, vidite, da vsi uporabljajo lok na povsem enak način ali vibrato le na točno določenih mestih. To je mogoče, ker so se dogovorili, kako bodo ustvarili določeno barvo in zvok. Takšni predanosti si želim pri vodenju zborov slediti tudi sam.
V Ljubljani vas bomo ponovno gostili že marca letos. Za svoj projekt ste želeli angažirati tudi mlade pevce, srednješolski zbor. Kje pri vključevanju mladih vidite svojo vlogo v slovenski zborovski kulturi?
Oh, morda je še prezgodaj, da bi lahko odgovoril na tako pomembno vprašanje. Najprej si moram vzeti čas za poslušanje in spoznavanje zborov, preden lahko dokončno premislim, kako pristopiti do slovenskih pevk in pevcev. A kljub temu, vsi otroci in vsi mladostniki na tem svetu so si med seboj podobni. Predvsem si želim, da bi lahko slovenske mlade pevce spodbudil k obisku koncertov Zbora Slovenske filharmonije. Pomembno je, da si vedno prizadevamo razširiti svoje občinstvo, tudi z nagovarjanjem pevcev mlajših generacij. Morda se bodo prav nekateri od njih kasneje želeli pridružiti Zboru Slovenske filharmonije. To je ključnega pomena za našo prihodnost in pomembno tudi za čas, ko nas ne bo več na tam svetu. Zdi se mi, da lahko ta cilj dosežemo prek sodelovanja Zbora Slovenske filharmonije s šolarji vseh starosti. Mladi naj slišijo, kako zbor poje, dalje naj delijo njegove uspehe, postanejo naj del njegovega delovanja, tako da jim na koncu postane mar za to, kakšna je vizija tega zbora.
In potem, veste, kot sem že omenil – morda se bodo nekateri izmed teh pevcev nekoč želeli pridružiti Zboru Slovenske filharmonije. Seveda ne množično, a že če prepričamo tri ali štiri pevce, da se bodo čez pet ali deset let udeležili avdicij zbora, bo to svojevrsten dosežek, ki bo poganjal naše glasbeno udejstvovanje in prek njega ohranjal ter obnavljal tudi našo kulturno identiteto. Slovenija je izjemna, čudovita, lepa dežela. Je majhna in dragocena, dragoceni so tudi njeni kulturni atributi. Eden od njih je zagotovo Zbor Slovenske filharmonije, ki bi ga zaradi tega moralo podpirati čim več ljudi. V pomembnost njegovega delovanja moramo prepričati tudi mlade.
Kakšna je po vašem mnenju možnost uveljavljanja Zbora Slovenske filharmonije na mednarodnem prizorišču – z gostovanji, posnetki, festivali in podobno?
Ja, vse te stvari so seveda zelo pomembne. Mislim pa, da je ključnega pomena, da je Zbor Slovenske filharmonije prisoten na spletu, npr. na YouTubu, in da se na njem pokaže v najboljši možni luči. Tako pač deluje naš trenutni svet. Posnetki na zgoščenkah – morda, a postajajo vedno manj pomembni. Ljudje si zadeve ogledujejo na spletu in mislim, da je bodoča pot ta, da zbor predstavimo na njem, seveda zgolj s posnetki najvišje možne kakovosti. Ti bi lahko spodbudili tudi akterje iz tujine, da bi zbor večkrat povabili na turneje.
Slovenska glasbena zakladnica ima bogato zgodovino in tradicijo. Ste se morda že uspeli seznaniti s slovenskimi skladatelji, starejšimi, pa tudi sodobnimi? Nameravate našo zborovsko kulturo še posebej vplesti v svoje delo, interpretacijo in poustvarjanje?
Zagotovo. Pravkar se celovito posvečam opusu slovenske skladateljice Nane Forte. Prejel sem vsa njena dela in nekatere posnetke. Vem, da je Zbor Slovenske filharmonije te skladbe že izvajal, a jih žal ne poznam prav dobro, z veseljem pa jih zdaj raziskujem, saj si želim, da bi jih enkrat izvajal tudi sam. Seveda me zanimajo tudi drugi slovenski skladatelji. Poznam nekaj Gallusove glasbe in ravnokar preučujem njegovo mašo Missa super Ich stund an einem Morgen (SQM 12), ki bi si jo prav tako želel izvajati. Na splošno se trenutno poglobljeno posvečam izbiranju repertoarja za naslednjo sezono. Gallusovi maši bi rad postavil ob bok sodobnejše skladbe, s čimer bi ustvaril zanimivo kompozicijo, v kateri bi sopostavil tako starejša kot sodobnejša dela slovenskih skladateljev.
Imate morda še kakšno osebno sporočilo za naše in že kmalu tudi vaše občinstvo?
Seveda! Drage poslušalke, dragi poslušalci, prisrčno vas vabim k obisku vseh naših koncertov, saj si vas res želim osebno spoznati. Upam, da se nam bo čim prej uspelo srečati na abonmajskih koncertih Zbora Slovenske filharmonije, po katerih je vedno pripravljeno tudi pokoncertno druženje občinstva z nastopajočimi. Le udeležite se ga! Ko se bomo spoznali, boste morda želeli na naše koncerte povabiti tudi svoje prijatelje, kar nam bo vsem dalo še dodatni zagon.
