Mati vseh glasbenih zvrsti
Klasično glasbo na splošno razumemo kot mater vseh glasbenih zvrsti, ki bolj kot katerakoli druga uteleša idejo harmonije in popolnosti, zaradi česar so nekateri predstavniki te zvrsti preprosto neprekosljivi, kot so lahko le geniji. Klasična glasba ima korenine daleč v preteklosti in upravičeno velja za univerzalno zvrst. Njena zgodovina je dolga, polna imen, inovacij, stvaritev in del. Od nekdaj je predmet neštetih priročnikov in razprav. Srednji vek je izjemno pomembno obdobje v zgodovini klasične glasbe. Mnoge glasbene značilnosti izhajajo prav iz tega časa, ki sicer z drugih gledišč velja za temačno zgodovinsko obdobje. Pravzaprav smo ravno v srednjem veku priča veliki novosti na glasbenem področju: polifoniji, torej večglasju, v katerem se vsi glasovi ritmično in melodično samostojno razvijajo, vendar v harmonični soodvisnosti.
Baročno dobo zaznamuje uveljavitev enega največjih genijev v zgodovini glasbe, skladatelja, ki ni spremenil le glasbenih navad, temveč je vplival na kasnejšo zlato dobo klasične glasbe, na 18. in 19. stoletje. To je bil nemški skladatelj Johann Sebastian Bach, avtor partitur, ki so dale velik ugled glasbilu iz 18. stoletja, čembalu, predniku klavirja. Čeprav čembalo ni imel čudovite zvočnosti klavirja, je Bach zanj vseeno ustvaril dela neverjetne popolnosti in lepote.
V 18. stoletju se je razvila glasbena zvrst, ki je cvetela po celi Evropi, predvsem pa v Italiji: operna glasba. Med najbolj znanimi imeni, povezanimi z operno glasbo, so italijanska: Vincenzo Bellini (Mesečnica), Gioacchino Rossini (Seviljski brivec, Viljem Tell, Pepelka), predvsem pa Giuseppe Verdi (Aida, Traviata, Rigoletto, Nabucco) in Giacomo Puccini (Tosca, Turandot, Madama Butterfly), ki so ta žanr popeljali na tako visoko raven, da je ni moč preseči.
Nazadnje ne moremo mimo velikih skladateljev, skoraj vedno iz nemških šol, ki so med 18. in 19. stoletjem blesteli predvsem v skladbah za klavir in so tako prispevali k razvoju tega novega glasbila, pa tudi v skladbah za godala in pihala. Prva dva skladatelja, ki sta utrla pot zlati dobi klasične glasbe, sta bila Avstrijca Franz Joseph Haydn in Wolfgang Amadeus Mozart, čudežni otrok, ki je vse življenje posvetil glasbi; zelo mlad je igral na dvorih po vsej Evropi in kasneje postal eden izmed veličastnih osebnosti v svetu glasbe. Nekoliko mlajši, a z izrazito bolj strastno, intenzivno in romantično žilico, je bil Nemec Ludwig van Beethoven, ki nam je podaril čudovite sonate in devet simfonij, od tega je zadnjo, Deveto, z znamenito Odo radosti, skladatelj napisal, ko je bil že gluh. Med velikimi skladatelji 19. stoletja se spomnimo še Franza Schuberta, Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa ter velikega poljskega skladatelja in pianista Frederica Chopina.
Pred dnevi me je hči vprašala: “Ali ni klasična glasba bolj za starejše?” In jaz sem ji odgovorila: “Ne bi rekla, Mozart je prvo simfonijo napisal pri petih letih, torej res ni bil tako star.” Klasična glasba nas obdaja vedno in povsod, prilagaja se času, a se morda tega mnogokrat ne zavedamo. Brez klasične glasbe ne bi bilo nobene glasbe, zato jo moramo kot mater vseh glasbenih zvrsti častiti in spoštovati. Že v mladih letih.
