Ko zvok bobna povezuje ljudi
Afriški bobnar Babatunde Olatunji pravi tako:
Ritem je bit našega življenja. Celo vesolje se vrti v ritmu. Vsaka stvar in vsako človeško dejanje se zgodi v ritmu.
Kot otrok sem pet let živela v Afriki, v Gani, kamor smo se preselili z družino. Imam zelo živahne spomine na tisto obdobje: rože, vrt, ljudje, vonj po začimbah in plesni, vrvež na ulicah in – bobni. Neštetokrat sem poslušala mamine zgodbe, kako so tamkajšnji ljudje dobesedno padali v trans med različnimi magičnimi obredi, zato ker je ritem bobna ujel ritem srca. In fascinanto je, kako ta zvok postane del tebe. Pozneje sem začela igrati klavir in dobrih 12 let pridno vadila, a bobni so druga zgodba, veliko bolj prvinska, čarovniška, starodavna in magična. Z veseljem sem se pogovarjala s Francijem Krevhom, snovalcem Družinskega abonmaja in tolkalcem v Orkestru Slovenske filharmonije.
Kdaj ste se prvič srečali s tolkali in kaj vas je pri njih najbolj prepričalo?
Dobro vprašanje. Naslednje vprašanje! Res ne vem. Mislim, da je bil to koncertni nastop skupine Hazard v Slovenj Gradcu. Res dolgo tega. Res dolgo.
Vaše delo za Slovensko filharmonijo je neprecenljivo, v življenju pa je vedno tako, da nekaj daš in nekaj dobiš. Kaj vam je dala filharmonija?
Življenje s filharmonijo mi je odprlo kar nekaj koncertnih dvoran, prijetnih
popotovanj, mističnih glasbenih trenutkov in – najpomembnejše – dalo mi je izkušnje in priložnosti, da se z glasbo lahko pogovarjam.
Kako pomembno je skupinsko igranje in česa vas je naučilo? Postaneš morda bolj strpen, bolj pozoren na druge, bolj odprt za komunikacijo?
Moje mnenje je, da je skupinsko muziciranje bistvo glasbe. Kot glasbenik sem (in še vedno to počnem) mnogokrat z odra opazoval reakcije poslušalcev. Na srečo sem največkrat občutil njihovo iskreno zadovoljstvo. Ker pa sem seveda tolkalec, bobnar, sem pri poslušalcih, sploh mladih, videl neustavljivo vedoželjnost, pričakovanje, upanje, da bi tudi sami poskusili zaigrati na tolkala oziroma da bi ustvarili ritem.
Zanimivo – to je samo del resnice. Skozi leta sem dognal, da ne gre samo za njihovo željo po igranju glasbila, ampak za to, da zaigrajo skupaj z drugimi! bodisi v duetu, prijateljskem triu, v družbi glasbenikov, v orkestru. Skupinska igra je torej najvišje na lestvici »glasbenih potreb« in dejansko je to bistvo glasbe. Da pa lahko igraš v skupini, bi ob vsem tem dodal še nekaj, kar je mogoče v današnjem času zapostavljeno: moraš se prilagajati. Seveda se lažje prilagodiš, če imaš dirigenta.
Prebrala sem kar nekaj zanimivih člankov o tem, da so tolkala pomembna za otroke in o njihovi vlogi v svetu komunikacije. Hkrati imajo res globoke korenine, ki segajo daleč v preteklost.
Bobnanje je prisotno že tisočletja. Uporaba bobnov v najzgodnejših civilizacijah je potrjena z mnogimi zgodovinskimi ostanki (izklesane slike, porisana posoda …). Skoraj vsaka kultura na svetu ima zgodovino skupnega bobnanja. Različne kulture so proizvajale različne instrumente
in ritme. Tudi nameni so bili različni: sporazumevanje med ljudmi ali z nadnaravnimi silami, strašenje sovražnika itd. Bobnu so pripisovali čarobno moč, zato so ga tudi varovali bolj kot katerikoli drug instrument. Zanimiva je tudi njegova uporaba pri zobozdravnikih: potujoči zobozdravniki so pred stoletji imeli s sabo še bobnarja, da je z bobnanjem preglasil pacientove krike. Največkrat pa so z bobnanjem želeli poenotiti skupino. To uspe včasih tudi dirigentu na naših koncertih.
Tolkala naj bi bila primerna tudi za motivacijske delavnice. Kako to?
Pri svojih glasbenih delavnicah, ki jih izvajam za različna poslovna in socialna okolja, se sprašujem, ali se lahko povežemo preko glasbe. Ali lahko povežemo ljudi preko ritma? Tolkalni krog je dogodek, pri katerem udeleženci z igranjem na različna tolkala (afriški bobni, konge, ropotulje …) doživijo izkušnjo skupnega ritma, kar spodbuja občutek sodelovanja, sinergije, in sooblikuje zavest o skupnih dosežkih oziroma ciljih, jih torej poveže. So pa tolkala za takšne delavnice zanimiva tudi zato, ker je njihova uporaba relativno enostavna. Udeleženci ne potrebujejo predznanja. Izvabljati zvok oziroma ritem iz bobna ni vesoljska znanost. Treba se je le prepustiti.
Ali bobnanje pomaga tudi proti stresu? Predstavljam si, da je naporno in zahtevno, hkrati pa najbrž gre tista slaba energija iz tebe. Lahko rečemo, da je bobnanje terapevtsko?
Če preklopiva na čista dejstva oziroma izsledke kliničnih raziskav, lahko rečeva, da bobnanje
– izboljšuje splošno počutje,
– krepi srčnožilni sistem,
– krepi imunski sistem,
– izboljšuje krvni obtok,
– porablja kalorije,
– znižuje raven stresa in tesnobe,
– zmanjšuje anksioznost in depresivnost.
Ko igraš na bobne, tudi poslušaš druge?
Indijanski pregovor pravi : Dober bobnar igra toliko, kolikor posluša.
Tolkala so razširjena po vsem svetu in so zelo raznovrstna. Katera so vaša najljubša?
Uh, to je pa težko vprašanje. Bi rekel, da se kar menjajo. Ko sem bil srednješolec, sem bil kot heavy metalec (skupina Xenophobia) navdušen nad kompletom bobnov in dvojnim pedalnim bobnom. V času študija me je zelo prevzela marimba. V prvih letih orkestrskega igranja sem se poglobil v činele, nato v različna etno tolkala. Kot član Slovenskega tolkalnega projekta (SToP) sem po potrebi izdeloval lastna nenavadna in unikatna tolkala. V zadnjih letih pa me najbolj zanima kamen. V Štanjelu imamo zvočno galerijo, kjer so razstavljena unikatna glasbila – tolkala iz kamna.
Je torej glasba pravi odgovor za odtujenost sodobnega človeka?
Odgovor je: da! Glasba nas povezuje. Z ritmom lahko povežemo ljudi! Ritem je človekova prvina in ne pozabite – bobnanje je zabavno !
