Ko glasba sreča dobro hrano
V naši Filharmoniji nimamo samo odličnih glasbenikov, temveč tudi prefinjene gurmane. Moja majhna raziskava je pokazala, da eni odlično kuhajo, drugi prav z veseljem jedo, saj konec koncev je prav hrana eden največjih užitkov življenja, takoj za glasbo in obratno, odvisno od zornega kota. V prostem času pridne roke, ki običajno igrajo violino, klavir ali bobne, spretno sekljajo, mešajo, ustvarjajo; roke vrhunskega glasbenika postanejo roke odličnega kuharja, ki domiselno sestavlja hrano in potem v njej tudi uživa. Se prepoznate, kajne? Tudi jaz!
Povezava med glasbo in hrano ima globoke korenine. “Ni prijetnejšega početja, kot je to, da kaj pojéš. Apetit je za želodec, kar je ljubezen za srce. Želodec je dirigent, ki vodi veliki orkester naših strasti.” To je ena najbolj znanih izjav italijanskega skladatelja Gioacchina Rossinija iz Pesara. Pravzaprav ni nobena skrivnost, da je bila hrana zanj tako pomembna kot glasba, in danes vam bom povedala nekaj anekdot in zanimivosti o Rossinijevi kulinarični strasti.
Gioacchino, ki se je opredeljeval kot »tretjerazredni pianist, a prvi gastronom vesolja«, je kot otrok pridno ministriral pri maši samo zato, da je na koncu lahko popil vin santo – sveto vino. Njegovi biografi pripovedujejo tudi, da je v mladosti pogosto bankrotiral, ker se ni mogel upreti restavracijam in vrhunskim italijanskim vinom – tudi tukaj se prepoznamo, kajne? Preden se je preselil v Francijo, je bil njegov zajtrk sestavljen predvsem iz mleka in sendviča, medtem ko je v svojih pariških letih pojedel dve mehko kuhani jajci in popil kozarec bordojca.
V svojo vilo v Passyju v bližini Pariza je vabil intelektualce, kot je bil Dumas, in umetnike, kot sta bila Franz Liszt in sam Giuseppe Verdi. Za izbrano skupino prijateljev je mojster skuhal številne jedi, tudi svojo iznajdbo, slavne Rossinijeve makarone. Jedi so bile pripravljene skrbno, saj so iz rodne Italije pošiljali najrazličnejše dobrote: paneton iz Milana, makarone iz Neaplja, gorgonzolo in tartufe iz Ascolija. Suhomesnati izdelki so bili obvezni, predvsem polnjeni svinjski parklji in mortadela. Bivanje v Franciji mu je omogočilo tudi srečanje s chefom Antoninom Carêmejem, najslavnejšim kuharjem tistega časa. Rossini se je nekoč vrnil v Bologno in Carême mu je, morda zaradi nostalgije po poznavalcu, kakršen je bil, poslal fazanovo pito s tartufi. Kulinarično darilo je spremljalo preprosto sporočilo: “Od Carêmeja za Rossinija”. Slednji mu je odgovoril tako, da mu je v zahvalo poslal skladbo in prav tako jedrnato sporočilo: “Od Rossinija za Carêmeja”.
Rossini je nekoč izjavil, da je v življenju jokal le trikrat: ko so zažvižgali njegovo prvo opero, ko je slišal igrati Paganinija in ko mu je med vožnjo z ladjo v vodo padel puran, polnjen s tartufi. Leta 1829 se je Rossini z opero Viljem Tell za skoraj štirideset let umaknil z gledaliških odrov in se popolnoma posvetil svoji drugi strasti: dobri hrani. To je bilo resnično njegovo zadnje veliko delo, ki ga je sam opredelil takole: “Jesti in ljubiti, peti in prebavljati: to so v resnici štiri dejanja te komične opere, ki se imenuje življenje in ki izginja kot pena iz steklenice šampanjca. Kdor pusti, da pobegne, ne da bi v tem užival, je nor.” Da, drage moje in dragi moji, Rossini je znal živeti in je zajemal življenje z veliko žlico!
