Glasba in biti glasbenik je najin način življenja
Kaj se zgodi, ko sta mož in žena v isti službi? Običajno zna biti zelo pestro, saj se most med zasebnim življenjem in poslom nikoli ne konča. Če pa je ta most glasba, no, potem postanejo stvari veliko bolj barvite in zanimive. Naj še dodam, da je vse skupaj začinjeno z Žigovo kuhinjo, medtem ko Alja poskrbi za kolesarjenje po svetu in odkrivanje čudovitih dežel. Ni kaj, zakonca Faganel sta res edinstvena.
- Sta izjemna glasbenika, ki skupaj ustvarjata čudovite zgodbe. In prešinilo me je, da gre ljubezen tudi skozi ušesa. Glasba je marsikdaj film našega življenja. Sta se vidva našla preko nje?
Veliko ljudi je prepričanih, sploh tisti, s katerimi se srečava prvič, da sva se spoznala v orkestru ali pa vsaj na kakšnem drugem koncertnem odru. Povsem upravičeno, seveda, a je zgodba vendarle malo drugačna. Marsikatero življenjsko prigodo sva, namreč drug o drugem, najprej slišala in spoznala na frizerskem stolčku pri najini skupni prijateljici in njeni družini.
Kljub njihovemu vztrajnemu prigovarjanju, naj se čimprej spoznava, sva potrebovala celih 10 let, da sva se prvič srečala, čemur se še danes smejiva. Ob prvem snidenju je bilo jasno, da se pri Žigi dobro jé, ko pa sva se srečala drugič, sva na spontanem hišnem koncertu v družbi prijateljev glasbenikov skupaj zaigrala in seveda je bilo takoj jasno, da prigovarjanja družinskih prijateljev niso bila zaman.
- Žiga, radi kuhate, zato me res zanima, kaj najraje ustvarjate v kuhinji?
Res je. Moja druga strast poleg glasbe je preživljanje časa in ustvarjanje za kuhinjskim pultom. Nekatere najine knjižne police se kar šibijo od knjig s kuharskega področja. Med njimi je največji zaklad babičin zvezek receptov iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je napisala v hotelski šoli, ki jo je obiskovala v Luzernu v Švici. Mojo kulinarično žilico najbolj navdihuje tradicija okusov italijanske kuhinje. Na najinem poročnem potovanju, kjer sva se ustavila tudi v Neaplju, ni bilo antikvariata ali bukvarne v okolici Dantejevega trga, kjer ne bi spraševal po starih italijanskih kuharicah. Z Aljo zelo rada gostiva prijatelje, nemalokrat pa se naša kulinarično navdahnjena druženja prelevijo v spontan domač komorni koncert. Alja zelo uživa pri peki in pripravi slaščic, zato njene stvaritve skoraj vedno zaključijo naša kulinarična razvajanja.
- Vajina inštrumenta, violončelo in violina, sta sorodna in hkrati zelo različna. Se tudi dopolnjujeta?
Godalci imamo veliko srečo, saj lahko z godenjem z lokom po strunah iz naših godal izvabimo res mnogo zvočnih barv. Bolje kot poznamo svoj inštrument, več palet zvočnih svetov se nam odpira. To je nedvomno podobnost med najinima inštrumentoma. Najbolj pa uživava, če ob skupnem igranju kakšno melodijo zaigrava na podoben način, ne da bi se o tem predhodno dogovorila.
- Kaj je za vaju glasba? Poleg dela in obveznosti, saj je to vajin kruh, ampak kaj vama glasba podarja na duševni, intimni ravni?
Glasba in biti glasbenik je najin način življenja in najino poslanstvo. Vse se vrti okoli nje. Ideal, h kateremu stremiva, je neusahljiv vir navdiha in nenehno iskanje poti, po kateri iz še tako zapletene melodije skozi vajo poskušava najti način, kako nagovoriti poslušalce. Vesela sva, da lahko to poslanstvo živiva in izpolnjujeva kot filharmonika. Glasbeniki imamo res veliko srečo, da smo lahko v dnevnem stiku z največjimi umetniškimi stvaritvami, ki jim vdihujemo nova življenja iz koncerta v koncert.
- Delujeta v sklopu Filharmonije, velike družine, ki je tudi najbrž zelo zahtevna. S kakšnimi izzivi se soočata v tem smislu? Kaj pomeni biti del Slovenske filharmonije?
Slovenska filharmonija je s svojimi predhodnicami najstarejša glasbena ustanova v Sloveniji, deluje že 322 let.
Biti član tako ugledne ustanove s tako dolgo tradicijo, na odru katere so stali mnogi veliki skladatelji, dirigenti in inštrumentalisti, je nekaj, kar si štejeva v čast. Posebna energija, ki veje med nami orkestraši trenutek pred dirigentovim znakom za začetek skladbe in po koncu zadnjega tona, je naša nagrada za vse ure vaj. To je nekaj, česar ne moreš občutiti v nobenem drugem okolju kot le na odru. Včasih nam je izziv najti navdih v kakšni skladbi, ki nam ni toliko pri srcu, a nas morebitna zabavna opazka kolegice ali kolega na njen račun vedno spravi v dobro voljo in navdih se nam hitro povrne. Lepo je tudi, da smo filharmoniki med seboj prijatelji in se družimo tudi izven naših filharmoničnih obveznosti.
- Kaj pa potovanja? Vem, da sta rada s prtljago v roki, to je tudi vajina strast. Kateri so kraji, ki so vaju najbolj prevzeli ali dopust, ki vama je največ dal?
Res je, rada potujeva in z veseljem odkrivava nove kraje, včasih tudi s kolesom. Najrajši pa združiva strasti in tako so najina potovanja in doživetja večinoma povezana z glasbo. Z inštrumentoma na ramenih sva videla že ogromno sveta in vedno iščeva nove možnosti, da lahko skupaj igrava, kar imava najraje.
Novembra lani sva bila povabljena na posebno doživetje, tokrat neglasbeno. Žigova poročna priča je za soprogo vzel Indijko in skupaj smo na vzhodu Indije, v čudoviti pokrajini Gujarat, uživali v štirih barvitih dneh poročnega slavja in spoznavali popolnoma drugačno, a zares čudovito kulturo, običaje in ljudi, ki so nas sprejeli z odprtimi rokami. To je bilo nedvomno potovanje, ki se ga bova še dolgo spominjala.
- Brala sem, da po furlansko Faganel pomeni ptica pevka, kar se mi zdi izjemno zanimivo. Lahko torej napišem, da vama je bila glasba položena v zibelko?
Drži, Faganel je po furlansko kalin. Oba moja starša in brat so glasbeniki. Aljina starša, četudi nista glasbenika, sta pa najino najzvestejše občinstvo.
