Frederic Chopin: Brez skritih misli ni prave glasbe
“Komu je podoben Chopin? Svoji glasbi.” S to definicijo, na videz preprosto in skopo, je skladatelj in pianist Ignaz Moscheles, salonski lev v 19. stoletju, sklenil popoln portret Frederica Chopina, skladatelja s kompleksnim značajem, ki je bil včasih skrivnosten in nedojemljiv. V resnici je bil najprej pesnik in šele potem glasbenik. Vedno sem ga oboževala, in tudi danes, ko si privoščim klasično glasbo, izberem Chopina. Prav tako ga rada igram, ker imam vedno občutek, da je vsak Nocturno svobodna interpretacija čustev, ki me v tistem trenutku navdajajo. In vem, da se moja ljuba učiteljica klavirja Marija s tem gotovo ne strinja, a jaz sem ga vedno začutila po svoje, najbrž kot vsak, ki se loti njegovih not.
Chopin je v svoji glasbi prepletal ljubezen in hrepenenje po svoji domovini, Poljski – zapustil jo je leta 1830, star dvajset let, in je ni nikoli več videl – zdaj z otožnostjo zdaj s prešernostjo, kakor to počne človek, ki ga razžira globoka, zahrbtna bolečina. Ravno ta bolečina je dolga leta kazila Chopinovo javno podobo, saj so ga včasih imeli za avtorja osladne salonske glasbe za melanholične gospodične, godne za možitev, včasih pa za šibkega moškega, ki ga mučijo tipično ženske obsesije. Tudi videz mu ni bil v pomoč: Frederic je bil krhek in slaboten, tudi zaradi tuberkuloze, za katero je bolehal že od otroštva in se jo je najbrž nalezel od mlajše sestre Emilije, ki je zaradi nje tudi umrla.
V njegovi glasbi je čista ljubezen. Bil je sposoben nesmrtno se zaljubiti v dekle, ki jo je pravkar spoznal, in trpeti več mesecev, kakor se je zgodilo s pevko Konstancjo Gladkowsko, sošolko na varšavskem konservatoriju, ki se sploh ni zmenila zanj. Leta otroštva in mladostništva na Poljskem so za vedno ostala v Chopinovi duši kot edino resnično srečno obdobje njegovega obstoja, ki ga je preživel ob igranju s sestrami Ludwiko, Izabello in Emilio. Skupaj so uprizarjali bizarne gledališke predstave, ki jih je sam napisal in tudi nastopal v njih. Pravzaprav se je Chopin vsega naučil sam, bil je samouk. Nihče ga ni mogel ničesar naučiti: njegova klavirska tehnika je rasla in se razvijala z njim, kot bi bila del njegovega telesa. Toda glasba, ki jo je iskal, je bila drugačna: v svojem potepuškem življenju je skušal znova zgraditi izgubljeni svet, družinsko naklonjenost, prve ljubezni, zvoke priljubljenih pesmi, ki jih je slišal na podeželju, naravo svojih samotnih sprehodov.
Chopin je bil preveč inovativen za svoj čas in sprva ni imel veliko privržencev. Po odhodu iz Varšave (s srebrno skodelico, v kateri je bilo nekaj zemlje rodne dežele) se je odpravil v Wroclaw, nato v Prago, Dresden in končno na Dunaj, kjer njegove umetnosti niso razumeli. In nič čudnega: to so bila leta “mišičastih” pianistov v fraku. Na klaviaturah so prevladovali ljudje, kot so Franz Liszt in Sigismund Thalberg, Stefan Heller in brata Herz, glasbeniki z močnim in gromkim zvokom, in kazalo je, da za nežnega Chopina ni prostora. A kot je sam ves čas poudarjal: “Brez skritih misli ni prave glasbe.” Potem pa je leta 1831 končno prispel v Pariz, kjer so ga takoj vzljubili; živel je v ulici Tronchet.
Chopin je umrl 17. oktobra 1849 ob 2. uri zjutraj, po prejemu zakramentov, star 39 let. Na listek je napisal: “Ko me bo ta kašelj zadušil, prosim, odprite moje telo, da ne bom živ pokopan.” Truplo počiva na pokopališču Père-Lachaise v Parizu, srce pa je na njegovo željo sestra Ludwika odnesla v Varšavo.
