Če je glasba hrana ljubezni, igraj naprej
Obstaja več sto glasbenih del, ki so tako ali drugače povezana s Shakespearovo dramaturgijo in velikim dramatikom, ki je obravnaval še danes aktualne teme – identiteto, etnično pripadnost, raso – ali pa vprašanja, povezana z oblastjo – monarhijo, državo. Shakespearov vpliv na glasbo se je pokazal že takoj, ko so bile njegove prve igre uprizorjene v Londonu; zato od 17. stoletja pa vse do danes najdemo primere vseh glasbenih zvrsti, ki so povezane z njegovim gledališčem in besedili. Zanimivo, kako nas v šoli naučijo predvsem to, da je bil Shakespeare avtor čutne ljubezni med Romeom in Julijo, v resnici pa je bil gospod William veliko veliko več.
Shakespeare je ogromno dal skladateljem in umetnikom, toda v nekem smislu so se mu vsi oddolžili z izjemno ustvarjalnimi deli.
V 17. stoletju je nastala Vilinska kraljica Henryja Purcella, s prepesnitvijo Sna kresne noči, ki je zaživela skozi ples, glasbo, arije in recitale. In potem sta tu Verdijevi mojstrovini, Macbeth in Otello, ki sta že sami po sebi spektakularni in veljata za kritično interpretacijo obeh tragedij, vendar skozi drugačen medij: skozi glasbo, ples in arije. V 20. stoletju nastopijo drugačna dela, bolj intimna, morda bolj avantgardna, in na tej točki lahko opazimo, kako so vse interpretacije prepletene, usklajene. Lahko bi jim rekli “glasbeni Shakespeare”; so v nenehnem dialogu med seboj, hkrati pa s Shakespearovimi dramskimi deli. In umetnost postane eno v svoji celoti.
Po Shakespearovi zaslugi imamo enega najbolj znanih citatov o glasbi. V Snu kresne noči Orsino izreče besede, ki jih poznajo milijoni med nami: “Če je glasba hrana ljubezni, igraj naprej.” Shakespearove igre so preplavljene z glasbo. Njegovi liki se navezujejo na glasbo, dogajanje na odru redno spremljajo pevci in plesalci, in Bardove besede imajo v sebi melodijo.
Nič presenetljivega torej, da so se skladatelji stoletja zgledovali po Shakespearovih igrah. Tragedije, komedije in zgodovina so se znašle na različnih repertoarjih, predstavljenih na vse možne načine.
“Človek, ki v sebi nima glasbe, ki ga niz sladkih zvokov ne gane, je izdajalec in goljuf. Njegova duša je temna kot noč in njegova čustva so mračna. Nikoli ne verjemite takim ljudem. Namesto tega raje poslušajte glasbo!” To je citat iz Beneškega trgovca Williama Shakespeara, ki se je dobro zavedal moči glasbe. Velikokrat je poslušanje glasbe edini pobeg, ki se nam ponudi.
Vedel je, da se ob poslušanju glasbe znajdemo v fantastičnem svetu in povsem nezavedno si naš um vizualizira oddaljene podobe, situacije in obraze preteklosti, ki je vedno prisotna v nas. Glasba nas torej kot notranja sila osvobaja osamljenosti in odpira vrata, skozi katera gre duša v svet.
