Benetke, mesto glasbe
Romantično in fascinantno mesto v laguni s kanali in starodavnimi palačami ima v svoji zgodovini glasbeno tradicijo, s katero je zaslovelo po vsem svetu. Benetke niso le Vivaldijev rojstni kraj, ampak se ponašajo tudi z znamenitim gledališčem La Fenice, ki je prava zakladnica rdečega žameta, pozlačenega pohištva in razkošnih lestencev. Če je bilo gledališče La Fenice od 19. stoletja naprej, še pred Verdijem, Rossinijem, Donizettijem in drugimi, prizorišče številnih oper, danes ostaja referenčna točka svetovne opere, ponuja pa tudi simfonične koncerte, plesne predstave in komorna doživetja. Ker je poletje tudi čas za izlete in bodo Benetke morda na vašem seznamu želja, imejte v mislih, da ne boste obiskali le mesta gondol in pregrešno drage kave, ampak boste v osrčju glasbe, ki je zaznamovala svet.
Benetke so vedno živele v slogu velike glasbene kulture, zlasti v času od 16. do 19. stoletja. Številni slavni popotniki in pisci, kot so Rousseau, Goethe ali Wagner, so pripovedovali o koncertih in neverjetni glasbeni živahnosti mesta, še posebej v času karnevala, ki je v tistih časih trajal pol leta. V tem cvetočem obdobju je bilo v mestu polno koncertov in plesov, zato je bila glasbena produkcija izjemna: ne le v gledališčih, ampak tudi na trgih, v cerkvah, štirih velikih šolah in seveda v veličastnih palačah bogatih družin. Po pustnem karnevalu se je glasba nadaljevala, zahvaljujoč velikonočnemu in božičnemu času ter dogajanju ob porokah, krstih in zasebnih zabavah. V Benetkah so se odvili povprečno trije glasbeni dogodki dnevno: skratka, mesto je zvenelo kot neskončen koncert.
Tako vzdušje je privabilo številne beneške in tuje glasbenike, ki so zagnali kolesje intenzivnega umetniškega ustvarjanja, česar v drugih mestih po svetu ni bilo. O izjemni ustvarjalnosti pričajo izumi nekaterih neprecenljivih glasbil, denimo violin, ki so jih izdelali okoli leta 1500. Nastala sta tudi dva nenavadna inštrumenta (danes ju najdemo le v muzejih), ki sta zaznamovala srednjeveško in renesančno glasbo: »psalterij«, godalno glasbilo, podobno sodobnemu čembalu, in »simfonij«, klaviatura z nekaj strunami, ki je postala priljubljena na pariških dvorih. Glasbeno založništvo je cvetelo in partiture ter priredbe so hitro prihajale v Benetke in odhajale iz njih. Ta panoga je doživela krizo šele v 18. stoletju, ko so v severni Evropi začeli uporabljati sodobno tehnologijo.
V svojih popotniških dnevnikih so umetniki Benetke opisovali kot “mesto glasbe”. “Če bi moral poiskati besedo, ki bi nadomestila “glasbo”, bi se odločil samo za Benetke,” je zapisal Nietzsche, ki je leta 1880 prvič bival v mestu v velikem elegantnem stanovanju v palači Berlendis (mimogrede, zdaj je naprodaj za 2,5 milijona evrov). V renesansi in tudi pozneje nobeno drugo mesto ni imelo toliko opernih hiš; scenografije in neverjetne beneške gledališke stroje so povsod občudovali in posnemali, zlasti slog in tehniko. Zelo priznana je bila tudi obrtniška dejavnost: glasbila, izdelana v Benetkah, so že od nekdaj cenjena in iskana tako med glasbeniki kot tudi zbiratelji z vsega sveta.
Obilo beneške muzike bo v Slovenski filharmoniji mogoče slišati na 9. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe, ki bo potekal v času od 8. do 22. januarja 2024. Med drugim bosta mladi sestri violinistka Patricija in violončelistka Klara Avšič z Orkestrom Slovenske filharmonije izvedli Vivaldijeve Štiri letne čase.
