Beethovnova glasba je jedro vsega
Če bi se morali odreči glasbi, to ne bi bila ravno malenkost. Svet brez glasbe, tako kot brez rož, morja ali pomladi, bi bil nezanimiv. Glasba ni zabava: je hrana za dušo. Zanjo moramo skrbeti z ljubeznijo in pozornostjo, ki si jo zasluži dediščina, brez katere ne moremo, saj bi bilo brez nje naše življenje dokaj žalostno. Ko sem obiskovala glasbeno šolo, sem najraje igrala Chopina. Zdelo se mi je, da je vse Nocturne napisal zame in vem, da nisem bila edina, ki je tako čutila. Njegova glasba se je vsakič znova dotaknila mojih strun in še danes najraje poslušam njega. Imela pa sem prijateljico, ki je občudovala Beethovna, skladatelja, ki sem ga veliko težje razumela, a najbrž ima vsako življenjsko obdobje svoje prioritete in, kdo ve, morda Beethoven do mene še pride.
Med velikimi nemškimi glasbeniki 19. stoletja je Beethoven zagotovo najbolj znan in najbolj priljubljen. Lahko bi rekli, da je »jedro, okoli katerega se oblikuje organizacija koncertov po vsem svetu«. Za muzikologe je človek, ki ga najbolj povezujemo s takoimenovano čisto glasbo in ta primat ostaja nedotaknjen. Ni povprečno izobraženega človeka, ki ne bi poznal njegovih simfonij, klavirskih koncertov, vsaj nekaterih sonat za klavir in njegovih uvertur. Tudi zgodba o njegovem življenju in osebnosti je bila neštetokrat povedana, zapisana in predstavljena. Res ne moremo in ne smemo mimo njegove telesne podobe. Bil je mož krepkih potez, robusten in čokat, širokih ramen, z levjo grivo in obrazom temnejše polti, razbrazdanim od črnih koz, živahnega pogleda, z rezkim glasom, včasih neotesan in neroden v odnosu do drugih ter šibkega zdravja, načetega od različnih bolezni. Še precej mlad je začel izgubljati sluh, dokler ni popolnoma oglušel, kar je bila največja tragedija v njegovem življenju.
V tem dokaj nemikavnem telesu je bivala zelo plemenita duša, močna in vztrajna, občutljiva in nežna, odmaknjena, trpko iskrena in celo osorna, kakor se pogosto zgodi tistim, ki so imeli težko otroštvo in premalo ljubezni. Bil je sin kuharice in očeta alkoholika, mati pa mu je umrla, ko je imel rosnih 17 let. Če ste prijatelji Filharmonije, potem veste, da je Beethoven tukaj doma, a seveda ni edini. Njegova priljubljenost je odvisna tudi od drugega dejavnika. Vedno je iskal svobodo in neodvisnost, dostojanstvo za človeka, ljubezen do človeštva. Zanimivo, kako te vrline cenimo tudi danes, ko je od njegovega rojstva minilo več kot 250 let. Medtem ko sta Haydn in Mozart ustvarjala v ozkem krogu aristokratskih družin, ki so ju finančno podpirale, je Beethoven živel od lastnih del, ki jih je za honorar prodajal založnikom in s tem umetnost pogosto odpiral širši publiki. Ko se je Mozart drznil upreti fevdalnemu redu salzburškega nadškofa, se je obsodil na težko življenje, Beethoven pa se je s tem redom soočil kot svoboden in neodvisen človek.
Priznam, da rada raziskujem in ko slišim glasbo, se vedno vprašam, kdo je za notami. Kdo je človek, duša, umetnik, posebnež, ki ga potem naši glasbeniki po svoje interpretirajo. Kajti naključij ni, niti v glasbi, in melodija se te vedno dotakne prav takrat, ko jo najbolj potrebuješ.
