Antonio Vivaldi, pravi zabavljač z violino
Če je Salzburg sinonim za Mozarta in Dunaj za Straussa, potem Benetke enačimo z Vivaldijem. Štirje letni časi, ena najbolj znanih baročnih glasbenih skladb na svetu, odmevajo v promocijskih videih in koncertih za turiste, ki iščejo vzdušje Benetk iz 18. stoletja. Po drugi strani pa Vivaldijevo glasbo redko izvajajo v mestnih gledališčih, kot je denimo zelo slavna Fenice, ravno nasprotno od tega, kar se je dogajalo v Benetkah pred tremi stoletji, ko je bil “rdečelasi duhovnik” (Vivaldi je bil duhovnik in je imel rdečkaste lase) prava zvezda.
Antonio Vivaldi (rojen v Benetkah leta 1678), ki je bil takoj po smrti pozabljen in ponovno odkrit šele v 20. stoletju, je v času svojega življenja doživel uspeh, ki je razumljiv le, če si predstavljamo takratne Benetke, mesto, kjer sta bila glasba in gledališče tako priljubljena, kot je danes hollywoodski film. Vivaldi je s svojo navzočnostjo v prostoru takoj pritegnil pozornost. Bil je virtuoz na violini in njegova osebna slava je bila enaka slavi njegove glasbe. Kot zanimivost naj povem, da v dvoranah ni bilo stolov, le nekaj sedežev za dame, kar pomeni, da so ljudje ves čas prihajali in odhajali, hodili so iz enega gledališča v drugo in glasba je bila povezovalni element, ki je preko zabave združeval različne sloje prebivalstva. Vivaldi je ta “socialni” vidik glasbe zelo jasno čutil. Odločil se je, da ga bo izkoristil, zato je poskušal ustvarjati skladbe, ki so predvsem ustrezale okusu trenutka: bil je zabavljač.
A ne le to. Vivaldi je bil neusahljivo navdahnjen, zato je ves čas ustvarjal glasbo. Za takrat slovito sirotišnico Pio Ospedale della Pietá je napisal rekordno število 750 skladb (večinoma instrumentalnih del, poleg tega pa še sto kantat, sakralno glasbo in okoli štirideset melodram). Menda je bil gospod v tistem obdobju zelo zadovoljen, saj mu je bila zagotovljena možnost, da je imel ves čas na voljo glasbenice in pevke iz sirotišnice. In na koncu so se ohranile govorice, da ni bil le rdečelas duhovnik, temveč tudi zelo strasten. Zanimivo, da je legenda o Vivaldiju v celoti povezana z njegovim očetom, prav tako glasbenikom, ki je vse življenje skrbel za sinove posle in je umrl le pet let pred Antoniom. Kljub veliki priljubljenosti pa Vivaldi ni obogatel. Glasbenik je bil takrat cenjen le nekaj več kot natakar in je prejemal skromno plačilo.
Njegova velika priljubljenost je bila povezana z neponovljivim obdobjem italijanske glasbe. Takratna moda pastišev, nekakšnega kolaža del različnih skladateljev, je zagotovila kroženje njegovega imena. Toda takrat so se uveljavljala tudi druga glasbena središča: Rim, Bologna, predvsem pa Neapelj, kjer se je rojevala nova zvrst opere. Nenadoma je bila njegova glasba staromodna. Zdaj star za tiste čase (imel je 60 let), se je leta 1737 odpravil na Dunaj, iskat srečo na dvoru Karla VI., ki je imel njegovo glasbo tako rad, da ga je povabil v prestolnico. Toda Antoniova želja, da bi postal dvorni glasbenik, je s cesarjevo smrtjo leta 1740 ugasnila. Leto kasneje je umrl tudi on, v revščini, potem ko je za majhen denar prodal del svojih dragocenih rokopisov.
Vivaldijeva glasba bo v Slovenski filharmoniji ponovno zazvenela v mesecu januarju 2024 na 9. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe. Mladi izvrstni glasbenici Patricija in Klara Avšič bosta izvedli Štiri letne čase. Dirigent in flavtist Federico Maria Sardelli, ki velja poleg Michela Talbota za največjega poznavalca Vivaldijeve glasbe, pa bo z Zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije poustvaril Vivaldijeva vokalno-inštrumentalna dela.
