Na Slovenskem je razsvetljenstvo zlasti v Zoisovem krogu dalo književnosti in znanosti novega poleta. Pa tudi na glasbenem področju je razsvetljenstvo pustilo svoj pečat. V Ljubljani so ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), ki je v svoje vrste kmalu privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge.

Ker se je družba hitro širila, je bila najpomembnejša naloga priprava statutov za njeno organizacijo. Prvi statut so tiskali leta 1796.

Bistvo in namen družbe sta bila nakazana že v 1. členu: to je plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu.

Ljubljanska družba je sprejela za člana vsakogar, za katerega je menila, da bo pomagal uresničevati njene namene in cilje.

Kaj pa dame?
Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k cijem družbe. Dovoljeval jim je tudi, da pripeljejo na akademijo svojega spremljevalca. Pozneje so ta člen omilili.

Član, ki je zapustil družbo zaradi poklicnega dela, je postal častni član. Vendar so postali častni člani tudi“tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni”. Tako med častni člani družbe najdemo Josefa Haydna (1800), Ludwiga van Beethovna (1819) in Nicola Paganinija (1824), pozneje tudi Johannesa Brahmsa (1885).

Sezona je trajala praktično vse leto. Delila se je v dva dela: od 1. maja do zadnjega oktobra in od 1. novembra do zadnjega aprila. Akademije so se pričenjale ob pol sedmih zvečer. Viri nam sporočajo tudi sestavo orkestra. Podatki iz leta 1802 govorijo, da je imel orkester 25 glasbenikov. Med njimi so bile 4 prve in 4 druge violine, 2 violi, 2 violončela, 2 oboi, 2 klarineta, 2 flavti, 2 fagota, 2 rogova, 1 klarino, 1 pavke ter 1 kontrafagot. S takšno sestavo orkestra je bilo možno izvajati ves tedanji repertoar.

Pomemben vzpon Filharmonične družbe se je začel leta 1856, s prihodom Čeha Antona Nedvĕda, izvrstnega glasbenika, ki je postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe.

“Kot učitelj je z enim zamahom opravil s še sem in tja strašljivimi ostanki prazne glasbe in popeljal družbo v tem pogledu nazaj na pota stare slave; samo dobra, pogosto klasična dela so prišla na sporede; kot zborovodja je očistil koncerte določenih razvad, ki so se vanje vrinila in škodovala dostojanstvu koncerta …“
Za družbo je pridobil mlade glasbenike, na koncerte je uvajal zahtevna dela, vendar so bile težave z orkestrom, saj je dobrih glasbenikov primanjkovalo in je bilo nujno sodelovanje glasbenikov vojaške kapele.
Družba ga je imenovala za svojega častnega člana.“Nedvĕd je bil mož dolžnosti, neutrudnosti in žilavosti v izpeljavi nalog, bil je mož velikega znanja in neobičajne nadarjenosti.”

Po Nedvĕdovi (1856–1883) je sledila Zöhrerjeva doba (1883–1912), ki je za družbo pomenila nadaljnji vzpon in utrjevanje ugleda.