I. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, ki je bila že pred nekaj leti zasnovana, proti koncu prvega leta po letu tisoč sedemsto, tako kot sledi, pa po skupnem dogovoru ustanovljena, ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device CECILIJE, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE.
II. Čeprav so to akademijo doslej sestavljali samo glasbeni strokovnjaki, je bilo vendar sklenjeno, da je v prihodnje mogoče pridružiti tudi druge, in sicer ljubitelje glasbe, ker je tudi te mogoče zajeti pod splošno oznako filharmoniki. Vendar naj dejanskih akademikov ne bo nikdar več kot 31, razen če so ravnatelj in člani načelstva soglasno za to, da se njihovo število poveča.
III. Kdor bi poleg le vpisanih še hotel postati član akademije, ga je mogoče sprejeti samo s soglasnim sklepom ravnatelja in članov načelstva. Med glasbenimi strokovnjaki in nestrokovnjaki pa naj bo ta razloček, da morajo le-ti, namreč nestrokovnjaki, pred sprejemom spolniti pogoje, ki jih bo vodstvo akademije sklenilo predpisati.
IV. Praznik nebeške device CECILIJE, izbrane za zavetnico te akademije, naj vsako leto dne 22. novembra vsi akademiki proslavijo s kar najbolj slovesnim obredom: na velikem oltarju naj bo izpostavljena njena podoba, zjutraj naj ta dan obhajajo s peto sveto mašo, popoldne – tako kot tudi že prejšnji dan – pa z večernicami ali litanijami. Prav tako naj se na praznik nebeške device zavetnice med svetim petjem opravi vsaj trideset maš za srečno zadnjo uro in milost končne stanovitnosti še živečih akademikov; stroški za to naj se vsako leto poravnajo iz skupne blagajne.
V. Kadar bo kdo izmed akademikov preminil, naj mu potem, ko njegovi svojci opravijo tridnevne žalne obrede, tudi akademija priredi primerno žalno slovesnost, ki naj se je po možnosti udeležijo vsi živeči akademiki. Vsak zase naj poskrbijo, da bodo navzoči vsaj pri treh mašah zanj. Za primerno slovesnost pa naj velja to: vsakemu akademiku, ki bi umrl, naj se postavi žalni oder, okrašen s simboli in z zadostnim številom voščenk. Pri glavnem oltarju naj se daruje slovesna maša, medtem pa naj zbor prepeva rekviem in žalostinke. Obenem naj se pri stranskih oltarjih opravi vsaj trideset daritev svetih maš za pokoj duše rajnega akademika.
VI. Zato pa naj vsak akademik, kakor hitro zve za smrt kakega soakademika, o tem takoj obvesti vodstvo akademije, da bo mogoče določiti kraj, dan in uro primernega slovesnega obreda in o tem obvestiti tudi vse druge akademike.
VII. Ker pa je za zgoraj navedeno treba dobiti nemajhna sredstva iz skupne akademijske blagajne, naj vsak akademik za vzdrževanje akademijske blagajne prispeva vsaj dva florinta na leto.
VIII. Akademijsko vodstvo, ki ga sestavljajo najprej ravnatelj, nato njegov namestnik, oba pa morata znati voditi zbor prav tako kakor tudi samo akademijo, nadalje starešine, blagajnik in še tajnik, naj se obnovi vsako leto prvi dan po prazniku nebeške device CECILIJE, v hiši ravnatelja, ki je v odstopu.
V BOŽJO čast in v slavo nebeške device CECILIJE, zavetnice akademije. Leta 1701.
prevedel Kajetan Gantar