Konec leta Gospodovega 1701 se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Höfferja zbralo nekaj enakomislečih in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov. Delovala je po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih – Leges, za akademski simbol pa so izbrali orgle Sv. Cecilije, njihove zavetnice.

Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu Sv. Cecilije. Člani so morali poskrbeti tudi za dostojne zadušnice za umrlimi kolegi, sicer pa so bile njihove dejavnosti po eni strani zaprtega tipa (zgolj članom namenjeni nastopi), po drugi pa so tudi javno nastopali, vendar le ob posebno svečanih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Zabavili so ugledene goste na uradnih državniških obiskih in redno sodelovali pri slavnostnih mašah v pomembnejših ljubljanskih cerkvah.

Ljubljančanom pa so se predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali “kar najbolj izbrano glasbo”: “Obilno snov za veselje je zagotovila Ljubljani slovesnost na ladjicah, ki so jo junija ob mraku priredili filharmonični akademiki, ki so z najizbranejšo glasbo, kot Amfion, zvabili ob splošnem odobravanju na ladjice vse mesto.”.

Akademija je bila najaktivnejša v prvih dveh desetletjih svojega obstoja. Prvi javni nastop naj bi bil ob njeni predstavitvi 13. decembra 1701 v škofijskem dvorcu. Dolničar pa v svojih Annales poroča, da so “gospodje muziki” imeli v Höfferjevem stanovanju že 1. marca 1700 akademsko prireditev.

Nedvomno je delo ljubljanske Academiae philharmonicorum v svojem času pomembno obogatilo glasbeno življenje Ljubljane. Z njo se je Ljubljana uvrstila med tista mesta, kjer je imela glasba pomembno mesto v javnem življenju. Glasba je postala del dejavnosti aristokracije. To je tudi v Ljubljani dvignilo njen ugled in mesto.

Tudi ko nosilcev akademije ni bilo več, je spomin nanjo moral živeti. Brez njenega zgleda namreč leta 1794 ne bi mogla nastati Filharmonična družba, prav tako eno prvih podobnih združenj v tem delu Evrope. Obe sta – vsaka skladno s svojim časom – Ljubljani vtisnili pečat glasbenega mesta in ustvarili tisto tradicijo, na katero smo še danes upravičeno ponosni.

Akademija ljubljanskih filharmonikov je v virih zadnjič omenjena leta 1779.

I. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, ki je bila že pred nekaj leti zasnovana, proti koncu prvega leta po letu tisoč sedemsto, tako kot sledi, pa po skupnem dogovoru ustanovljena, ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device CECILIJE, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE.

II. Čeprav so to akademijo doslej sestavljali samo glasbeni strokovnjaki, je bilo vendar sklenjeno, da je v prihodnje mogoče pridružiti tudi druge, in sicer ljubitelje glasbe, ker je tudi te mogoče zajeti pod splošno oznako filharmoniki. Vendar naj dejanskih akademikov ne bo nikdar več kot 31, razen če so ravnatelj in člani načelstva soglasno za to, da se njihovo število poveča.

III. Kdor bi poleg le vpisanih še hotel postati član akademije, ga je mogoče sprejeti samo s soglasnim sklepom ravnatelja in članov načelstva. Med glasbenimi strokovnjaki in nestrokovnjaki pa naj bo ta razloček, da morajo le-ti, namreč nestrokovnjaki, pred sprejemom spolniti pogoje, ki jih bo vodstvo akademije sklenilo predpisati.

IV. Praznik nebeške device CECILIJE, izbrane za zavetnico te akademije, naj vsako leto dne 22. novembra vsi akademiki proslavijo s kar najbolj slovesnim obredom: na velikem oltarju naj bo izpostavljena njena podoba, zjutraj naj ta dan obhajajo s peto sveto mašo, popoldne – tako kot tudi že prejšnji dan – pa z večernicami ali litanijami. Prav tako naj se na praznik nebeške device zavetnice med svetim petjem opravi vsaj trideset maš za srečno zadnjo uro in milost končne stanovitnosti še živečih akademikov; stroški za to naj se vsako leto poravnajo iz skupne blagajne.

V. Kadar bo kdo izmed akademikov preminil, naj mu potem, ko njegovi svojci opravijo tridnevne žalne obrede, tudi akademija priredi primerno žalno slovesnost, ki naj se je po možnosti udeležijo vsi živeči akademiki. Vsak zase naj poskrbijo, da bodo navzoči vsaj pri treh mašah zanj. Za primerno slovesnost pa naj velja to: vsakemu akademiku, ki bi umrl, naj se postavi žalni oder, okrašen s simboli in z zadostnim številom voščenk. Pri glavnem oltarju naj se daruje slovesna maša, medtem pa naj zbor prepeva rekviem in žalostinke. Obenem naj se pri stranskih oltarjih opravi vsaj trideset daritev svetih maš za pokoj duše rajnega akademika.

VI. Zato pa naj vsak akademik, kakor hitro zve za smrt kakega soakademika, o tem takoj obvesti vodstvo akademije, da bo mogoče določiti kraj, dan in uro primernega slovesnega obreda in o tem obvestiti tudi vse druge akademike.

VII. Ker pa je za zgoraj navedeno treba dobiti nemajhna sredstva iz skupne akademijske blagajne, naj vsak akademik za vzdrževanje akademijske blagajne prispeva vsaj dva florinta na leto.

VIII. Akademijsko vodstvo, ki ga sestavljajo najprej ravnatelj, nato njegov namestnik, oba pa morata znati voditi zbor prav tako kakor tudi samo akademijo, nadalje starešine, blagajnik in še tajnik, naj se obnovi vsako leto prvi dan po prazniku nebeške device CECILIJE, v hiši ravnatelja, ki je v odstopu.

V BOŽJO čast in v slavo nebeške device CECILIJE, zavetnice akademije. Leta 1701.

prevedel Kajetan Gantar