september, 2018

28sep19:30CANKAR V GLASBI19:30 Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine, Kongresni trg 10Vrsta koncerta:Koncerti

Podrobne informacije

Orkester Slovenske filharmonije
Zbor Slovenske filharmonije
dirigentka Jera Petriček Hrastnik
Jože Vidic – bariton

Johann Strauss, ml: Netopir
– Uvertura
– Medigra in zbor: »Ein Souper heut’ uns winkt«
Gustav Mahler: Adagietto iz Simfonije št. 5 v cis-molu
Jakob Jež: Zemski rod za mešani zbor
Karol Pahor: Oče naš hlapca Jerneja za mešani zbor
Lucijan Marija Škerjanc: Mařenka – koreografska simfonična pesnitev
Maksimilijan Strmčnik: Dunajski večeri – Kantata za bariton, mešani zbor in orekster na poezijo Ivana Cankarja svetovna premiera

»Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene, še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolestno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost. Vsaka melodija je bitje zase, ima svoj telesen obraz, svoj živ pogled, svojo besedo in kretnjo. Vsaka odpre vrata na stežaj mislim in spominom brez števila; in vsaka pesem je doživljaj, ki ostane v duši neizbrisljiv,« piše Ivan Cankar v črtici Veselejša pesem.

Nocojšnji glasbeni program posvečamo prvovrstnemu umetniku slovenske besede, ki je njen slog izbrusil do popolnosti. Ivan Cankar je deset let svojega življenja preživel v takratni prestolnici, na Dunaju, ki je bil takrat v vsem blišču in bedi kulturno središče sveta. Ob prelomu stoletja so se tu rojevale in imele možnosti obstoja prelomne ideje v politiki, psihologiji in umetnosti. Cankar je na Dunaju srkal vse te vplive in premisleke. Simbol preteklega in izobilja, dobrih starih časov, ki se v vseh obdobjih nostalgično opevajo, je opereta Netopir Johanna Straussa. To je bila prva in je do danes edina opereta – torej odrsko delo lahkotnejšega značaja, ki zabava množice in tipičen primerek dunajske operete iz njene zlate dobe, sedemdesetih let 19. stoletja – ki jo je na oder takratne Dvorne, danes Dunajske državne opere leta 1901 vpeljal revolucionarni glavni dirigent in umetniški vodja Gustav Mahler. Leto kasneje se je poročil z Almo Schindler, ki ji je postavil glasbeni spomenik z Adagiettom, četrtim stavkom v njegovi 5. simfoniji.

Glasbeni podobi bogate družbe, ki se zabava za vsako ceno, kar je ena plat dunajskega življenja, sledi intimna in krhka izpoved posameznika, katerega ideal je ljubezen. Vendar je prav ta posameznik, sposoben tako subtilnih čustev in idealov, zatajil celo svojo vero, da se je dokopal do družbeno izredno pomembnega položaja glasbenega vodje Dunajske dvorne opere – in to v času izrazito protijudovskega župana. Kot direktor Dvorne opere se je lahko oženil z najbolj zaželeno žensko iz dunajskih visokih krogov in uvedel v program resne operne hiše zabavno odrsko delo. Ne gre zanemariti, da enega od temeljev Mahlerjeve simfonične ustvarjalnosti predstavljajo prav popularni plesi, valčki, češke in judovske melodije. Mahlerjeva ustvarjalnost je ogledalo dobe, ki je bila razpeta med intimnim iskanjem, približevanjem ljudstvu in starimi pravili.

V tem času je bil v orkestru Dvorne opere in društvu Dunajske filharmonije koncertni mojster Karel Jeraj. Gustava Mahlerja se je spominjal kot nikoli zadovoljnega dirigenta, ki je brezkompromisno sledil idealni predstavi skladb, ki jo je nosil v sebi. Žena slovenskega violinista v slavnem dunajskem orkestru, pesnica Vida Jeraj, je o literarnem ustvarjanju večkrat razpravljala z Ivanom Cankarjem. Kar nekaj časa so Cankar in zakonca Jeraj preživeli v dunajskem salonu dr. Ivana Prijatelja. Poleg violine je Karel obvladal tudi klavir in je na večernih srečanjih večkrat z improvizacijami spremljal Cankarjevo branje, kot se spominja njegova hči Vida Jeraj Hribar. Kasnejšo ravnateljico Srednje glasbene šole so kot dunajskega otroka neizmerno privlačile Cankarjeve zgodbe, saj so bile resnične in so govorile o njegovem otroštvu. Cankar ji je tudi sešil oblekico za punčko in podaril lepo jabolko. Jerajevi so družinskega prijatelja Cankarja obiskali v Ottakringu, kjer je najemal stanovanje pri šiviji.

Cankarjeva beseda je pogosto nagovarjala skladatelje k zborovski uglasbitvi. Jakob Jež je izbral odlomek iz pesmi Sodba: »Res srečen bi bil zemski rod, ko nikdo bi ne bil gospod, ko sebe le bi vladal vsak in bogataš in siromak izginil bi za vedno.« Začetek preteklega stoletja je iskal nove politične rešitve in pred vrati je bil zlom stare ureditve. Upanje, da bi materialne in statusne razlike med ljudmi izginile, pa je vedno aktualno. Karola Pahorja je k uglasbitvi nagovorila molitev hlapca Jerneja in porodila eno najpretresljivejših slovenskih zborovskih skladb. Njeno moč gre pripisati odlični strukturi z dobro grajenim vrhom, temeljem v cerkveni pesmi, ki pa je bistveno preobražena s socialno poanto in preprosto kmečko zdravo pametjo, ki vse polaga v Gospodove roke in res verjame, da bo ta poskrbel za pravico.

Ko se je Karel Jeraj po koncu prve svetovne vojne za stalno vrnil v Ljubljano, je ustanovil Orkestralno društvo, kjer je kot dirigent izvajal največja dela svetovne orkestrske literature. Dirigiranje tej zasedbi je kasneje predal mlademu Lucijanu Mariji Škerjancu, ki se je tudi poročil z njegovo najmlajšo hčerko, violončelistko Oli. Mařenko je Škerjanc napisal leta 1940 kot koreografsko pesnitev za plesalko Marto Paulin-Schmidt po Cankarjevi noveli Spomladi, ki opisuje živjenje, trpljenje in smrt predmestne deklice. Škerjanc z neizprosnimi potezami začrta glasbeno podobo jeklenemu primežu družbe, ki ne dopušča sanj in boljšega življenja, nežno in upanja polno pa zazenijo Mařenkine sanje. Vendar so sanje v tej družbi obsojene na propad. Cankar je večino časa na Dunaju preživel v delavskem predmestju Ottakring, ki ga opisuje v več svojih delih. V tem času, torej v prvem desetletju dvajsetega stoletja, je bil Dunaj po velikosti šesta metropola na svetu. Približeval se je dvema milijonoma prebivalcev in to po zaslugi priseljencev – zelo podobno je stanje danes. Stanovanj za priseljence, ki so prihajali z vseh koncev monarhije, je bilo bistveno premalo. Bogati priseljenci so na Ringu gradili palače v tradicionalnem slogu, revni pa so se borili za preživetje v predmestjih. Cesar Franc Jožef pa je poskušal biti vladar za vse, zato je na Dunaju dopuščal modernizem, liberalizem in totalitarizem. Na Dunaju je vrelo od novih idej v arhitekturi, slikarstvu in psihoanalizi. V času, ko je cesar izgubljal moč, se je osvobajala umetnost, hkrati pa so se utrdile protijudovske ideje župana Luegerja, ki ga je občudoval Adolf Hitler (ki je od 1908 prav tako živel na Dunaju). Umetniki in psihoanalitiki so lahko sproščali tradicionalne moralne norme s tematizacijo seksualnosti.

Maks Strmčnik je za svojo kantato, ki jo je napisal posebej za nocojčnji koncert, izbral Cankarjevo pesem Dunajski večeri. V njej so ubesedeni ideali fin de siècla: čutimo osvobajanje in umetniško iskanje v težkem in čutnem ozračju – lahko pomislimo na Klimtove ali Schielejeve slike, ki so dihale isti zrak, ali pa na Sanjsko novelo Arthurja Schnitzlerja, ki jo je na filmsko platno kot Eyes wide shut postavil Kubrick. Vsekakor gre za specifičen Cankarjev odziv na dunajsko kulturno okolje, ki ga je Strmčnik občutljivo prenesel v kantatno teksturo. Značilna je Strmčnikova bogata uporaba tolkal ter monumetalen zborovski zvok, ki nas ponese v gosto čutno doživljanje tega obdobja. V srednjem delu sledi intimna izpoved solista baritonista ob spremljavi harfe – tu se moški sooča z žensko, ki je zanj nekaj božanskega in hkrati izjemno telesnega. Zbor se občasno vključuje v opise njenega telesa, potem pa celoten aparat kulminira v vzklike: Venus! Na koncu se vse vseeno zdi kot lesketanje sanj (Freudovih, Schnitzlerjevih, Cankarjevih ali Strmčnikovih?).
Danes je stanje na Dunaju podobno večkulturno kot v Cankarjevem času. Prav tako obstajajo tudi izrazite nacionalistične težnje. Bomo v novem tisočletju znali najti pot, ki bo gojila spoštovanje drugega ter kuturno sobivanje in ne bo vodila v svetovno vojno? In prav tako pomembno, bomo znali gojiti našo kulturo na ravni, vredni naših zmožnosti? Cankar je v Beli krizantemi zapisal: »Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi … Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenkolepo preteklost. Na enem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje ime.«

Jera Petriček Hrastnik

Organizator

Slovenska filharmonija+386 1 2410 800 Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana, Slovenija

Slovenska filharmonija
Piškotki / Cookies
Ime Omogočeno
Tehnični piškotki
Za uporabo te spletne strani uporabljamo naslednje tehnično zahtevane piškotke: wordpress_test_cookie,wordpress_logged_in_,wordpress_sec.
Piškotki
Za pravilno delovanja in boljšo uporabniško izkušnjo uporabljamo piškotke. Potrjeno strinjanje z uporabo piškotkov.
Google Analytics
Za izboljšanje naše spletne strani sledimo anonimiziranim uporabniškim informacijam.
x

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

X