EN SI

Filharmonična družba (1794)

Na Slovenskem je razsvetljenstvo zlasti v Zoisovem krogu dalo književnosti in znanosti novega poleta. Pa tudi na glasbenem področju je razsvetljenstvo pustilo svoj pečat. V Ljubljani so ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), ki je v svoje vrste kmalu privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. 

Ker se je družba hitro širila, je bila najpomembnejša naloga priprava statutov za njeno organizacijo. Prvi statut so tiskali leta 1796.
 
Bistvo in namen družbe sta bila nakazana že v 1. členu: to je plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. 

Ljubljanska družba je sprejela za člana vsakogar, za katerega je menila, da bo pomagal uresničevati njene namene in cilje. 

Kaj pa dame? 
Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k cijem družbe. Dovoljeval jim je tudi, da pripeljejo na akademijo svojega spremljevalca. Pozneje so ta člen omilili. 

Član, ki je zapustil družbo zaradi poklicnega dela, je postal častni član. Vendar so postali častni člani tudi“tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni”. Tako med častni člani družbe najdemo Josefa Haydna (1800), Ludwiga van Beethovna (1819) in Nicola Paganinija (1824), pozneje tudi Johannesa Brahmsa (1885).  

V času Ilirskih provinc – od 1809 do 1813 – je Filharmonična družba razglasila “kulturni molk”, in s tem poudarila svojo zvestobo Avstriji in cesarju. Tako je blagajnik družbe v začetku leta 1809 resignirano zapisal: “Francoska vlada, popoln zastoj družbinega dela.”

PRAVILA DRUŽBE:
Za dosego boljših rezultatov se je družba strogo držala pravil, ki so bila zapisana v Statutih in instrukcijah. 
“Da bi bil glasbeni učinek že na začetku kar najboljši, je nujno, da na prvi znak orkestrskega direktorja ves orkester pazi na pavzo nekaj minut in da na drugi znak začne skladbo, navodilom primerno, pozorno in močno.” 
Člen 5: “Pri orkestrskih skladbah, kjer več oseb igra isti glas, je osnovno pravilo, da izvajajo ta glas tako preprosto, kot je le mogoče. Zato se mora vsak član natančno držati glasbenih znakov; nobene note ne sme držati predolgo ali prekratko ali jo drugače izvajati; ne sme izvajati nobenih poudarkov in okraskov, kjer to ni zapisano; na začetkih skladb in po fermatah ne sme prehitevati, ampak gledati orkestrskega direktorja in kar najbolj skupaj nadaljevati skladbo. Opustitev tega navodila moti enotnost in enakost produkcije do neprijetnosti; estetska celota se pojavi kot množica tonov v kipenju, kar spravlja poslušalce pogosto v kar najbolj mučen položaj ...“ 

Družba je skrbela za svojo popularnost v Ljubljani s prireditvami, kakršne so bile zelo priljubljene vožnje s čolni po Ljubljanici.

Sezona je trajala praktično vse leto. Delila se je v dva dela: od 1. maja do zadnjega oktobra in od 1. novembra do zadnjega aprila. Akademije so se pričenjale ob pol sedmih zvečer. Viri nam sporočajo tudi sestavo orkestra. Podatki iz leta 1802 govorijo, da je imel orkester 25 glasbenikov. Med njimi so bile 4 prve in 4 druge violine, 2 violi, 2 violončela, 2 oboi, 2 klarineta, 2 flavti, 2 fagota, 2 rogova, 1 klarino, 1 pavke ter 1 kontrafagot. S takšno sestavo orkestra je bilo možno izvajati ves tedanji repertoar. 

Pomemben vzpon Filharmonične družbe se je začel leta 1856, s prihodom Čeha Antona Nedvĕda, izvrstnega glasbenika, ki je postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe.  
“Kot učitelj je z enim zamahom opravil s še sem in tja strašljivimi ostanki prazne glasbe in popeljal družbo v tem pogledu nazaj na pota stare slave; samo dobra, pogosto klasična dela so prišla na sporede; kot zborovodja je očistil koncerte določenih razvad, ki so se vanje vrinila in škodovala dostojanstvu koncerta …“
Za družbo je pridobil mlade glasbenike, na koncerte je uvajal zahtevna dela, vendar so bile težave z orkestrom, saj je dobrih glasbenikov primanjkovalo in je bilo nujno sodelovanje glasbenikov vojaške kapele. 
Družba ga je imenovala za svojega častnega člana.“Nedvĕd je bil mož dolžnosti, neutrudnosti in žilavosti v izpeljavi nalog, bil je mož velikega znanja in neobičajne nadarjenosti.”  

Po Nedvĕdovi (1856–1883) je sledila Zöhrerjeva doba (1883–1912), ki je za družbo pomenila nadaljnji vzpon in utrjevanje ugleda.  
Množili so se nastopi znanih tujih umetnikov (mnogi so prišli tudi večkrat!): violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondřiček, Bronislav Huberman, znameniti pianisti Alfred Grünfeld, Emil Sauer, Eugen d’Albert, Leopold Godowsky, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Berlinska filharmonija s Hansom Richterjem, münchenski Tonkünstler-Orchester s Joséjem Lassallom, dunajski Tonkünstler-Orchester z Oskarjem Nedbalom, številni godalni kvarteti (bolonjski, Rosé) itd., da naštejemo le nekatere.

 

 

 

KONČNO NA SVOJEM! (Tonhalle)
Poseben uspeh je bila gradnja nove koncertne stavbe na kraju nekdanjega gledališča z veliko in malo dvorano. Slovesna otvoritev je bila 25. oktobra 1891 s slavnostnimi koncerti

 

V sezoni 1881–1882, ko je v Deželnem gledališču deloval mladi Gustav Mahler, je nastopil kot pianist na koncertu družbe.