Filharmonični tolkalni ansambel

Darko Gorenc je študiral pri Milanu Bračku. Leta 1975 je bil sprejet v mojstrski razred Karla Heinza v Bayreuthu, kjer je sodeloval v različnih komornih zasedbah za moderno glasbo in v Evropskem simfoničnem orkestru mladih glasbenikov v okviru znamenitega festivala v
Bayreuthu. Po uspešno opravljeni avdiciji je bil leta 1976 izbran v Orkester Svetovne glasbene mladine v Kanadi. Z njim je posnel tudi ploščo, imel veliko turnejo po Kanadi in otvoritveni koncert letnih olimpijskih iger v Montrealu.
Pri Guyu Lachapellu se je v Montrealu izpopolnjeval v komorni in orkestralni igri. V istem letu je dobil avstrijsko štipendijo za študij na Visoki šoli za glasbo na Dunaju in vabilo na avdicijo za prvega timpanista Orkestra Slovenske filharmonije ter postal njegov redni član.
Leta 1978 je bil med ustanovnimi člani ansambla Studio za tolkala, s katerim je sodeloval na koncertih doma in v tujini. Posebej odmevni so bili koncerti na raznih festivalih za moderno glasbo: Glasbeni binale v Zagrebu, Glasbena tribuna v Opatiji, Bemus v Beogradu, Piranski glasbeni večeri, Festival sodobne glasbe v Radencih, Koncerti v okviru DSS. Ansambel je premierno izvedel in posnel vrsto skladb slovenskih skladateljev, napisanih prav zanj.
Poleg igranja v orkestru in različnih komornih ansamblih (Studio za tolkala, Ansambel Slavko Osterc, Slowind) se je posvečal tudi vzgoji mladih tolkalcev. Več kot dvajset let je poučeval tolkala na Srednji glasbeni šoli v Velenju. Njegovi učenci so na tekmovanjih dosegali vidne
rezultate. Bil je tudi strokovni član pri pripravi in izvedbi programa za tolkala pri Svetu za glasbeno izobraževanje RS, član in predsednik strokovne komisije tekmovanja Mladih glasbenikov Slovenije (TEMSIG) za tolkala.
Trenutno se ukvarja s pripravami na ustanovitev Društva slovenskih tolkalcev.

 

Matevž Bajde je diplomiral iz tolkal na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1997 je član Orkestra Slovenske filharmonije. Občasno sodeluje pri projektih sodobne glasbe (Neofonia, Festival Slowind idr.) ter muzicira z drugimi ansambli (Akademski pevski zbor Tone Tomšič UL, Glasbena mladina Slovenije) in orkestri. Igra tudi v Trobilnem ansamblu Slovenske filharmonije in je član Slovenskega tolkalnega projekta (SToP), ki sodeluje s svetovno priznanimi glasbeniki. Skupina je v petnajstih letih svojega delovanja pridobila velik ugled doma in v tujini (Hrvaška, Črna gora, Češka, Španija, Južna Koreja, Avstrija) ter je za svoje delo prejela Župančičevo nagrado (2013) in nagrado Prešernovega sklada (2014).

 

Barbara Kresnik je diplomirala leta 1995 na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Borisa Šurbka. Študij je nadaljevala v Franciji na Konservatoriju v Versaillesu pri Sylviu Gualdi, kjer je diplomirala leta 1996 s posebno nagrado skladatelja Jeana Aubina za najboljšo
interpretacijo in oceno »La Medaille d’Or al unanimite«. Že v času študija in tudi kasneje se je redno udeleževala seminarjev pomembnih tolkalnih pedagogov in izvajalcev, kot so Keiko Abe, Evelyn Glennie, Igor Lešnik, Jean Geoffroy idr. Sodelovala je z Orkestrom Slovenske
filharmonije (tudi kot solistka), Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana ter številnimi komornimi ansambli. S harfistko Nicoletto Sanzin je koncertirala v Sloveniji in Italiji. Tolkala je poučevala na Gimnaziji v Celju in v Kopru. Je ustanovna
članica Slovenskega tolkalnega projekta (SToP) in v okviru skupine deluje kot solistka, predavateljica in pedagoginja.
Sodelovala je pri izdaji različnih zvočnih posnetkov Studia za tolkala, tolkalcev Slovenske filharmonije in tolkalne skupine SToP.



Franci Krevh
Franci Krevh je diplomiral iz tolkal na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Borisa Šurbka. V Orkestru Slovenske filharmonije je zaposlen že petnajst let. V tem času se je predstavil tudi kot solist (Tan Dun, Koncert za papirna glasbila in orkester), komorni glasbenik (tolkalci
Slovenske filharmonije) in ustvarjalec ter povezovalec simfoničnih koncertov za mlade poslušalce. Tolkala in tolkalna glasba predstavljajo središče njegovega poklicnega in prostočasnega zanimanja. Vrsto let soustvarja programsko shemo Slovenskega tolkalnega projekta. Nove izzive išče z Ansamblom za sodobno glasbo MD7 ter ansamblom za staro glasbo Capella Carniola. Je soavtor Tolkalnega terminološkega slovarja ter vodja tolkalnih krogov.

 

Zgoščenka:
CANTO INTIMO, posneto v Slovenski filharmoniji, v Dvorani Marjana Kozine, 2011
Alojz Ajdič: Canto intimo
Anton Kolar: Srednjeveške impresije
Domen Jeraša: Suita
Tadeja Vulc: Prisluhni
Alojz Ajdič: Noč – pogled v nebo



Solo koncert z Orkestrom Slovenske filharmonije
Modri abonma Slovenske filharmonije, 26. in 27. maj 2016, ob 19.30, Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Nina Šenk: Quadrum za štiri tolkalce in orkester – novo delo

Noviteta, koncert za štiri tolkalce in orkester Quadrum (Kvadrat) v središče postavlja štiri soliste, ki so fizično sicer odmaknjeni drug od
drugega, vendar vsebinsko vseeno povezani v okvir. Le-ta predstavlja težnjo po umestitvi v določeno formo, prilagoditev v nam znano obliko. Ob tem skladateljica zapiše: »Tendenca po klasifikaciji oziroma primerjava vsake stvari, dogodka, osebe, predmeta ali umetniškega dela je del vsakdana. Vse hočemo umestiti v splošne, nam znane okvire, ki jih razumemo, oziroma nam nerazumljive radi sodimo. Če se nekaj ne prilega v okvir, to težko ocenimo kot dobro.«
Koncert je razdeljen na dva dela, med katerima stoji nekakšna kadenca vseh štirih solistov hkrati. Prvi del skladbe je intimen, komoren, introvertiran, poudarek je na individualni igri ali igri v dvoje. Vsak izmed solistov ima v tem delu namreč partnerja (flavta, basovski klarinet, trobenta, harfa), čigar namen je slediti solistu, ga spremljati in pomagati oceniti: naj bo to sočasno unisono igranje, isti ritem ali pa stičišča solista z ostalimi, ki nam dajejo občutek skladnosti, umeščenosti, pravilnosti. »Na ta način sem hotela prikazati težnjo okolja po ocenitvi ter umestitvi indiviuuma v naš okvir,« zapiše skladateljica. Sledi »cadenza a 4«, kadenca štirih solistov, ki je najsvobodnejši del skladbe in ni omejen z okolico ali časom. Izvajalci v aleatorični maniri sledijo minimalni notaciji ter zapisom navodil, ki pa jim omogočajo improviziranje in svobodo, seveda v določenih okvirih.
Drugi del se prav tako začne intimno, poudarek je na skupinski igri treh solistov, ki pa ji tempo narekuje četrti solist – timpanist – skupaj s svojim parom – harfo. Timpanist in harfa počasi gradita ponavljajoči se vzorec, ki je temelj in okvir trem solistom, kasneje pa se komorna igra razvije in postopoma se vzorcu pridruži celoten orkester. Tu prvič nastopi orkester s solisti kot celota in nadaljuje podobno v zaključnem ’finalu’, najprej s kadenco timpanista, nato pa orkester skupaj s solisti v jasnih in nam pričakovanih okvirih ritmično pudarjeno ter virtuozno zaključi skladbo.