Veseli smo, da se nam bo na koncertu Oranžnega abonmaja ponovno pridružil dirgent Theodor Guschlbauer, s katerim uspešno sodelujemo že vrsto let. S pevskimi solsti in zboroma bomo izvedli dve Brucknerjevi deli, nedokončano Simfonijo št. 9 ter Te Deum. 

Nedokončana Brucknerjeva Deveta je kot ustvarjena za zaključek cikla o »mladosti starosti«. V njej je vrh in moderna nedorečenost posameznikovega življenja in prizadevanja, je pa tudi nekakšna 'višja' odločitev, ki je skladatelju preprečila dopolnitev opusa, pa čeprav je svojo poslednjo skladbo posvetil »ljubemu Bogu« in čeprav si je drznil izreči, da upa, da mu pero ne bo odvzeto, dokler simfonija ne bo končana.

Kot se je izkazalo šele sto let po njegovi smrti leta 1896, se je dokončanju zelo približal. Kot kažejo podrobne študije, se iz Brucknerjevega materiala ne da rekonstruirati le kakšne šestine zadnjega, četrtega stavka. Najnovejšo rekonstrukcijo iz leta 2011 je Simon Rattle posnel z Berlinskimi filharmoniki in je bila zelo dobro sprejeta, prej pa se je večina odločala ali le za dokončane tri stavke ali za zaključek z Brucknerjevim lastnim Te Deum, ki je nastal dobro desetletje pred Deveto; legitimnost tej izbiri daje skladateljeva izjava, da bi simfonijo lahko igrali tako, če je njemu ne bo dano dovršiti. Za to možnost se je odločil tudi dirigent tega koncerta Theodor Guschlbauer, Claudio Abbado pa je dobro leto po Rattlovi izvedbi štirih Brucknerjevih stavkov na svojem poslednjem koncertu ostal pri dokončanih treh.

A tudi ti trije so dokončno sprejeto verzijo dobili šele po drugi svetovni vojni, kajti znanstvena rekonstrukcija rokopisa v začetku tridesetih se je uveljavila šele s Karajanovim in Walterjevim posnetkom iz zgodnjih petdesetih. Prej je bila pri tej simfoniji uveljavljena »prečiščena« verzija skladateljevega učenca in promotorja, uspešnega dirigenta Ferdinanda Löweja, ki je partiture z najboljšimi nameni prilagajal zahtevam mode in akademskega purizma.

Dvajseto stoletje in naš čas pa pri Brucknerju cenita predvsem njegov nekonformizem in »nenavadnost«, ki se je napajala iz popolnoma netipičnega razvoja od podeželskega učitelja in organista, prek orgelskega mojstra v mogočnem avguštinskem samostanu sv. Florijana pri Linzu, do profesorja glasbene teorije na dunajskem konservatoriju in tudi cenjenega in odlikovanega glasbenika – četudi zelo posebnega tako v načinu življenja kot glasbenega snovanja, ki je bil na kompleksen način pred svojim časom.

S svojo globoko religioznostjo in značajsko skromnostjo pa je bil tudi osebnostno povsem drugačen od romantičnih genijev. V prispodobi bi se dalo reči, da glasba ni vrela iz njega, temveč se potrpežljivo nalagala v brezštevilnih plasteh, ki so se medsebojno nadgrajevale na povsem invididualen način, rezultat pa so bile mogočne in presenetljivo moderne tonske katedrale, zvočni most med občestvom in stvarnikom, ki ga hkrati slavijo in izražajo popolno izročenost njegovi nedoumljivi volji. To naravnost pove tudi oznaka prvega stavka Devete: »Feierlich. Misterioso« (»Slavnostno. Skrivnostno.«). Oznaka nedokončanega četrtega stavka pa je samo »Misterioso«.