Liza Whiteapple je komentiral/a na Čelno trčenje
15:43
Radmila Čučak je komentiral/a na Avtizem
14:22
Oseba Slovenska Košarka je spremenil/a profilno sliko
14:16
13:00
Vlasta Kunej je objavil/a objavo Vrtna opravila v marcu
13:00
12:59
Oseba Svijet Putovanja je delil/a objavo objavo: Dublin
12:21
Svijet Putovanja je objavil/a objavo Dublin
12:21
Slovenska  filharmonija

Najbolj obiskano

Pogled nazaj – pogled naprej

Vabljeni na soočanja novega s še vedno svežim!Letošnji cikel Pogled nazaj – pogled naprej predstavlja dela avstrijske skladateljice in dveh slovenskih skladateljev. Johanna ...

Oranžni abonma 5 / Juventus senectutis 5

Spoštovani!Vljudno vabljeni na peti koncert Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije (Juventus senectutis 5), ki bo 16. in 17. februarja 2017 ob 19.30 v Gallusovi dvorani ...

Modri abonma 5 / Stravaganze

Orkester Slovenske filharmonije Cristian Măcelaru, dirigent Jože Rošer, rog Tibor Kerekeš, trobenta Janez Žnidaršič, tuba − Constantin Silvestri: Tri skladbe za godala, ...

18. Gostičevi dnevi: Slovesnosti v spomin na opernega pevca ...

S koncertno izvedbo Liturgije sv. Janeza Zlatousta Sergeja Rahmaninova bo skupaj z Zborom slovenske filharmonije, s katerim ga veže več kot dvajsetletno skupno umetniško sodelovanje, ...

Ženske v svetu glasbe

V oddaji Ženske v svetu glasbe so predstavili ugledno slovensko tolkalko Barbaro Kresnik, članico in solistko Orkestra Slovenske filharmonije, ustanovno članico Slovenskega tolkalnega projekta ...

Vaja Oranžni abonma 5

Orkester Slovenske filharmonije dirigent Marcelo Lehninger Andrew von Oeyen klavir Manuel de Falla: Homenajes, suita za orkester... Maurice Ravel: Koncert za klavir in orkester v G-duru Modest ...

Prijatelji

Branko Gaber
ORANŽNI ABONMA 7
 

Orkester Slovenske filharmonije
Hans Graf, dirigent
Alena Baeva, violina

Gabriel Fauré: Masques et bergamasques
Erich Wolfgang Korngold: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35
Sergej Rahmaninov: Simfonični plesi, op. 45

Vse tri skladbe tega sporeda imajo predzgodbo na odru oziroma na velikem filmskem platnu: Fauréjeve Maske in bergamaske so nastale kot balet po naročilu opere iz Monte Carla, Korngold je v Violinskem koncertu uporabil gradivo iz svojih filmskih partitur, Rahmaninov pa si je za Simfonične plese prav tako želel plesne upodobitve, saj je že od največjih uspehov slovitega ansambla Les Ballets Russes pred prvo svetovno vojno želel sodelovati s koreografom Mihailom Fokinom, ki je pomagal proslaviti zlasti Stravinskega.

Iz tega obdobja izhaja tudi skladateljeva tesna povezanost z enim najboljših ameriških orkestrov iz Filadelfije, s katerim je prvič nastopil kot dirigent že 1909, potem pa med drugim z njim kot solist posnel vseh svojih pet koncertantnih del za klavir in orkester. Ta tako rekoč skladateljev domači orkester je krstil tudi njegovo zadnje delo, v katero je vpletel dva pomenljiva avtocitata: v prvem stavku je skrita tema iz Prve simfonije iz leta 1897, ki je ob premieri propadla, Rahmaninov pa je zaradi tega zapadel v triletno krizo in se soočil s pravcato 'blokado'. Ker se je partitura bolj ali manj izgubila, Rahmaninov pa ni zanikal govoric, da naj bi original uničil, je menil, da gre za bolj ali manj osebno aluzijo, ki bo ostala neopažena. No, zgodilo se je obratno: partitura je bila skoraj sočasno odkrita v leningrajskih arhivih in simfonija je doživela ponovno rusko premiero leta 1945, dve leti po smrti Rahmaninova v Kaliforniji.

Zanimivo je, da je poleg te samozavestne vrnitve v travmatično mladost Rahmaninov v zadnjem stavku posegel še po enem pomembnem viru lastne ustvarjalnosti, ruski pravoslavni duhovnosti, in sicer s citatom iz svojih Zvonov iz leta 1915 ter z napisom »Aleluja!« v partituri, kjer je glasbeni citat segel do mesta vstopa zborovske »aleluje«, to pa je v krščanstvu trenutek zmage življenja nad smrtjo. Rahmaninov se je torej od umetniškega življenja poslavljal s poravnanimi estetskimi računi in z vero v večno življenje.

Rahmaninov in Korngold (kakšnega pol stoletja prej pa Čajkovski in Puccini) sta s komunikativnostjo svoje glasbe in razkošno lepoto melodij ter harmonij poleg navdušenja širokega občinstva pogosto vzbujala tudi posmeh in celo prezir glasbenih puristov. V izdaji znamenitega Groveovega Leksikona glasbe in glasbenikov iz leta 1954 so Rahmaninova odpravili kot »monotonega v teksturi … v glavnem gre za izumetničene in solzave popevke«, napovedali so tudi, da bo njegova priljubljenost kratkotrajna. Ugledni muzikolog in dolgoletni kritik časnika New York Times Harold C. Schonberg je zapisal, da je bila »v delu, ki naj bi bilo objektivna enciklopedija, to ena najbolj šokantno snobovskih in celo butastih izjav vseh časov«.

Tudi Korngold je moral nenehno poslušati, da je cenen klepač filmske glasbe – čeprav se je tega dela oprijel predvsem zato, ker je moral zaradi judovskega rodu zapustiti Nemčijo – prej pa se je soočal z očitki, da svoj uspeh dolguje temu, ker je bil njegov oče Julius pomemben glasbeni kritik.

Zlepa ni najti tako nalezljivo lepih melodičnih linij, kot jih ima Korngold v Violinskem koncertu, v operi Mrtvo mesto in, ja, tudi v imenitni filmski glasbi ki jo je na šarmantnem albumu z Londonskimi simfoniki čudovito predstavil André Previn. Poleg občutka za ekstrovertirano tkanje melodičnih linij pa ta koncert v zadnjem stavku zahteva tudi izjemno tehniko, zato ga res vrhunsko lahko izvedejo le najpopolnejši solisti. Z njim se bo predstavila mlajša ruska violinistka Alena Baeva, naslednica iste šole, ki ji je pripadal tudi prvi interpret te skladbe, Jascha Heifetz, z njo pa naš dolgoletni cenjeni gost, izjemni avstrijski dirigent Hans Graf.

Slovenska  filharmonija
Slovenska filharmonija
Objavil/a 2017-02-16 13:29:47 (pred 6 dnevi)

ZADNJE OBJAVE

close_btn