17:24
tone vrecic je objavil/a objavo edi
15:33
tone vrecic je objavil/a objavo eda
15:30
tone vrecic je objavil/a objavo ede
15:29
12:11
Rado K. je komentiral/a na PRAZNIK (NE)DELA
11:12
Vojko Bernard je objavil/a 2 nove fotografije
10:12
Zim Zelen je objavil/a 3 novih fotografij
10:04
Slovenska  filharmonija

Najbolj obiskano

Cikel Pogled nazaj -pogled naprej 3

Orkester Slovenske filharmonijeTaeJung Lee, dirigentNina Prešiček, klavir spored:  Claude Debussy, Preludij k Favnovemu popoldnevuJanez Matičič, Koncert za klavir in orkester ...

Pogovor z Gašperjem Banovcem

Prisluhnite pogovoru z mladim zborovodjem, organistom in pevcem Gašperjem Banovcem iz Semiča. Vsestranskemu glasbeniku, ki je kot pevec – tenorist zaposlen v Zboru Slovenske ...

CIKEL TASF – Trobilni ansambel Slovenske filharmonije 3

PROGRAM Johann Sebastian Bach / Lars Karlin: TOCCATA V D MOLULojze Lebič: INTRADAJohann Sebastian Bach / Christopher Mowat: BRANDENBURŠKI KONCERT ŠT. 3 Jean François ...

Vokalni abonma 8

Zbor Slovenske filharmonijedirigent Johannes PrinzTatjana Kaučič klavirNN alt  Felix Mendelssohn Bartholdy: odlomki iz zbirke Lieder im Freien zu singen / Pesmi za na prostem Uroš Krek: ...

Koncert Oranžni abonma 7

Orkester Slovenske filharmonije, Hans Graf, dirigent, Alena Baeva, violina, Gabriel Fauré: Masques et bergamasques, Erich Wolfgang Korngold: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35, ...

Modri abonma 7

Orkester Slovenske filharmonije, Stefanos Tsialis, dirigent, Tina Žerdin, harfa, Sera Goesch, sopran. Na sporedu: Dane Škerl: s Tretjim koncertom za orkester (Terzo Concerto – ...

Prijatelji

Branko Gaber
Oranžni abonma 7
 

Orkester Slovenske filharmonije
Hans Graf, dirigent
Alena Baeva, violina

Gabriel Fauré: Masques et bergamasques
Erich Wolfgang Korngold: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35
Sergej Rahmaninov: Simfonični plesi, op. 45

Vse tri skladbe tega sporeda imajo predzgodbo na odru oziroma na velikem filmskem platnu: Fauréjeve Maske in bergamaske so nastale kot balet po naročilu opere iz Monte Carla, Korngold je v Violinskem koncertu uporabil gradivo iz svojih filmskih partitur, Rahmaninov pa si je za Simfonične plese prav tako želel plesne upodobitve, saj je že od največjih uspehov slovitega ansambla Les Ballets Russes pred prvo svetovno vojno želel sodelovati s koreografom Mihailom Fokinom, ki je pomagal proslaviti zlasti Stravinskega.

Iz tega obdobja izhaja tudi skladateljeva tesna povezanost z enim najboljših ameriških orkestrov iz Filadelfije, s katerim je prvič nastopil kot dirigent že 1909, potem pa med drugim z njim kot solist posnel vseh svojih pet koncertantnih del za klavir in orkester. Ta tako rekoč skladateljev domači orkester je krstil tudi njegovo zadnje delo, v katero je vpletel dva pomenljiva avtocitata: v prvem stavku je skrita tema iz Prve simfonije iz leta 1897, ki je ob premieri propadla, Rahmaninov pa je zaradi tega zapadel v triletno krizo in se soočil s pravcato 'blokado'. Ker se je partitura bolj ali manj izgubila, Rahmaninov pa ni zanikal govoric, da naj bi original uničil, je menil, da gre za bolj ali manj osebno aluzijo, ki bo ostala neopažena. No, zgodilo se je obratno: partitura je bila skoraj sočasno odkrita v leningrajskih arhivih in simfonija je doživela ponovno rusko premiero leta 1945, dve leti po smrti Rahmaninova v Kaliforniji.

Zanimivo je, da je poleg te samozavestne vrnitve v travmatično mladost Rahmaninov v zadnjem stavku posegel še po enem pomembnem viru lastne ustvarjalnosti, ruski pravoslavni duhovnosti, in sicer s citatom iz svojih Zvonov iz leta 1915 ter z napisom »Aleluja!« v partituri, kjer je glasbeni citat segel do mesta vstopa zborovske »aleluje«, to pa je v krščanstvu trenutek zmage življenja nad smrtjo. Rahmaninov se je torej od umetniškega življenja poslavljal s poravnanimi estetskimi računi in z vero v večno življenje.

Rahmaninov in Korngold (kakšnega pol stoletja prej pa Čajkovski in Puccini) sta s komunikativnostjo svoje glasbe in razkošno lepoto melodij ter harmonij poleg navdušenja širokega občinstva pogosto vzbujala tudi posmeh in celo prezir glasbenih puristov. V izdaji znamenitega Groveovega Leksikona glasbe in glasbenikov iz leta 1954 so Rahmaninova odpravili kot »monotonega v teksturi … v glavnem gre za izumetničene in solzave popevke«, napovedali so tudi, da bo njegova priljubljenost kratkotrajna. Ugledni muzikolog in dolgoletni kritik časnika New York Times Harold C. Schonberg je zapisal, da je bila »v delu, ki naj bi bilo objektivna enciklopedija, to ena najbolj šokantno snobovskih in celo butastih izjav vseh časov«.

Tudi Korngold je moral nenehno poslušati, da je cenen klepač filmske glasbe – čeprav se je tega dela oprijel predvsem zato, ker je moral zaradi judovskega rodu zapustiti Nemčijo – prej pa se je soočal z očitki, da svoj uspeh dolguje temu, ker je bil njegov oče Julius pomemben glasbeni kritik.

Zlepa ni najti tako nalezljivo lepih melodičnih linij, kot jih ima Korngold v Violinskem koncertu, v operi Mrtvo mesto in, ja, tudi v imenitni filmski glasbi ki jo je na šarmantnem albumu z Londonskimi simfoniki čudovito predstavil André Previn. Poleg občutka za ekstrovertirano tkanje melodičnih linij pa ta koncert v zadnjem stavku zahteva tudi izjemno tehniko, zato ga res vrhunsko lahko izvedejo le najpopolnejši solisti. Z njim se bo predstavila mlajša ruska violinistka Alena Baeva, naslednica iste šole, ki ji je pripadal tudi prvi interpret te skladbe, Jascha Heifetz, z njo pa naš dolgoletni cenjeni gost, izjemni avstrijski dirigent Hans Graf.

Slovenska  filharmonija
Slovenska filharmonija
Objavil/a 2017-02-16 13:29:47 (Feb 16, 2017)

ZADNJE OBJAVE

close_btn