Filharmonična družba
Na Slovenskem je razsvetljenstvo, zlasti v Zoisovem krogu, dalo književnosti in znanosti novega poleta. Pa tudi na glasbenem področju je pustilo svoj pečat. V Ljubljani so ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), ki je v svoje vrste kmalu privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge.
Ker se je družba hitro širila, je bila najpomembnejša naloga priprava statutov za njeno organizacijo. Prvi statut so tiskali leta 1796.
Bistvo in namen družbe sta bila nakazana že v 1. členu: to je plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. Ljubljanska družba je sprejela za člana vsakogar, za katerega je menila, da bo pomagal uresničevati njene namene in cilje.
Kaj pa dame?
Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k ciljem družbe. Dovoljeval jim je tudi, da pripeljejo na akademijo svojega spremljevalca. Pozneje so ta člen omilili.
Častni člani
Član, ki je zapustil družbo zaradi poklicnega dela, je postal častni član. Vendar so postali častni člani tudi »tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni«. Tako med častnimi člani družbe najdemo Josefa Haydna (1800), Ludwiga van Beethovna (1819) in Niccolòja Paganinija (1824), pozneje tudi Johannesa Brahmsa (1885).
V času Ilirskih provinc – od 1809 do 1813 – je Filharmonična družba razglasila »kulturni molk« in s tem poudarila svojo zvestobo Avstriji in cesarju. Tako je blagajnik družbe v začetku leta 1809 resignirano zapisal: »Francoska vlada, popoln zastoj družbinega dela.«
Pravila Filharmonične družbe
Za dosego boljših rezultatov se je družba strogo držala pravil, ki so bila zapisana v Statutih in instrukcijah:
»Da bi bil glasbeni učinek že na začetku kar najboljši, je nujno, da na prvi znak orkestrskega direktorja ves orkester pazi na pavzo nekaj minut in da na drugi znak začne skladbo, navodilom primerno, pozorno in močno.«
»Člen 5: Pri orkestrskih skladbah, kjer več oseb igra isti glas, je osnovno pravilo, da izvajajo ta glas tako preprosto, kot je le mogoče. Zato se mora vsak član natančno držati glasbenih znakov; nobene note ne sme držati predolgo ali prekratko ali jo drugače izvajati; ne sme izvajati nobenih poudarkov in okraskov, kjer to ni zapisano; na začetkih skladb in po fermatah ne sme prehitevati, ampak gledati orkestrskega direktorja in kar najbolj skupaj nadaljevati skladbo. Opustitev tega navodila moti enotnost in enakost produkcije do neprijetnosti; estetska celota se pojavi kot množica tonov v kipenju, kar spravlja poslušalce pogosto v kar najbolj mučen položaj …«
Družba je skrbela za svojo popularnost v Ljubljani s prireditvami, kakršne so bile zelo priljubljene vožnje s čolni po Ljubljanici.
Sezona je trajala praktično vse leto. Delila se je v dva dela: od 1. maja do zadnjega oktobra in od 1. novembra do zadnjega aprila. Akademije so se pričenjale ob pol sedmih zvečer. Viri nam sporočajo tudi sestavo orkestra: podatki iz leta 1802 govorijo, da je imel orkester 25 glasbenikov. Med njimi so bile štiri prve in štiri druge violine, dve violi, dva violončela, dve oboi, dva klarineta, dve flavti, dva fagota, dva rogova, en klarino, ene pavke ter en kontrafagot. S takšno sestavo orkestra je bilo možno izvajati ves tedanji repertoar.
Pomemben vzpon Filharmonične družbe se je začel leta 1856 s prihodom Čeha Antona Nedvĕda, izvrstnega glasbenika, ki je postal zborovodja moškega zbora in leta 1858 glasbeni ravnatelj družbe. »Kot učitelj je z enim zamahom opravil s še sem in tja strašljivimi ostanki prazne glasbe in popeljal družbo v tem pogledu nazaj na pota stare slave; samo dobra, pogosto klasična dela so prišla na sporede; kot zborovodja je očistil koncerte določenih razvad, ki so se vanje vrinile in škodovale dostojanstvu koncerta …«
Za družbo je pridobil mlade glasbenike, na koncerte je uvajal zahtevna dela, vendar so bile težave z orkestrom, saj je dobrih glasbenikov primanjkovalo in je bilo nujno sodelovanje glasbenikov vojaške kapele. Družba ga je imenovala za svojega častnega člana. »Nedvĕd je bil mož dolžnosti, neutrudnosti in žilavosti v izpeljavi nalog, bil je mož velikega znanja in neobičajne nadarjenosti.«
Po Nedvĕdovi (1856–1883) je sledila Zöhrerjeva doba (1883–1912), ki je za družbo pomenila nadaljnji vzpon in utrjevanje ugleda.
Množili so se nastopi znanih tujih umetnikov – mnogi so prišli tudi večkrat
Violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondřiček, Bronisłav Huberman, znameniti pianisti Alfred Grünfeld, Emil von Sauer, Eugen d’Albert, Leopold Godowsky, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Berlinska filharmonija s Hansom Richterjem, münchenski Tonkünstler-Orchester s Joséjem Lassallom, dunajski Tonkünstler-Orchester z Oskarjem Nedbalom, številni godalni kvarteti (bolonjski, Rosé) itd., da naštejemo le nekatere.
Končno na svojem – Tonhalle
Poseben uspeh je bila gradnja nove koncertne stavbe na kraju nekdanjega gledališča z veliko in malo dvorano. Slovesno odprtje je bilo 25. oktobra 1891 s slavnostnimi koncerti.
V sezoni 1881/82 je kot pianist na koncertu družbe nastopil mladi Gustav Mahler, ki je takrat deloval v Deželnem gledališču.
Stavba Slovenske filharmonije
V središču Ljubljane, na Kongresnem trgu 10, je že desetletja doma glasba. Slovenska filharmonija radovedno opazuje Kongresni trg, Univerzo v Ljubljani, park Zvezda in Uršulinsko cerkev ali pa se spogleduje z reko Ljubljanico in zasanjano zre v ljubljanski grad.
Zaradi odlične geografske lege med Alpami in Jadranom, na osišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je lahko glasbena umetnost sledila vplivom tako s severa in juga kot tudi z vzhoda in zahoda. Slovenski filharmoniki smo počaščeni, da se lahko ponašamo z bogato in dolgoletno tradicijo, in se s svojimi predhodnicami Academio philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) ponosno postavljamo ob bok najstarejših orkestrov na svetu.
Na mestu, kjer stoji stavba Slovenske filharmonije, ki jo krasi neorenesančna fasada, je desetletja kraljevalo Stanovsko gledališče. Gledališče je bilo »nemško« in v njem so gospodovali nemški igralci. Prav tako je bila večina gledaliških lož v stalni lasti ljubljanskih bogatašev in veljakov. Naprednim Slovencem takšno gledališče nikakor ni ugajalo, toda ker je primanjkovalo domačih predstav, so se morali zadovoljiti z nemškimi. Sedemnajstega februarja 1887 ob pol enih zjutraj pa se je zgodilo nekaj strašnega. »Ogenj! Feuer! …«
Usodni ogenj je do tal uničil staro Stanovsko gledališče. Velika žalost med gledališčniki … veliko solza … ogromna materialna škoda … »Sam Bog ni mogel trpeti, da se godi Slovencem tolika krivica; poslal je ogenj na staro gledališče.« V besedah Antona Trstenjaka, gledališkega zgodovinopisca, je slišati žarek upanja, da bo Ljubljana vendarle dobila novo gledališče, v katerem bodo Slovenci imeli več pravic kot v starem.
Temelje za novo gledališče so kaj kmalu postavili, sicer na drugi lokaciji, na pogorišču pa je že nekaj let pozneje stala nova stavba, imenovana Tonhalle.
Stavba ima neorenesančno razčlenjeno glavno fasado z zaokroženimi vogali, značilnimi za gledališke stavbe tedanjega časa. Pozneje so na fasadi pod medaljonom z liro namestili letnico 1701, ki spominja na ustanovitev Academie Philharmonicorum Labacensis. Velika dvorana obsega osrednji del stavbe in sega skozi dve etaži. Njen odrski del na vzhodni strani je polkrožno sklenjen, stene pa so bogato razčlenjene s pilastri in venčnimi zidci. Sprva je imela stavba na obrečni vzhodni strani segmentno sklenjen zaključek, stranski krili pa sta bili podkleteni in pritlični.
Ljubljanski 25. oktober 1891 je bil v znamenju glasbe. Vrstili so se slavnostni koncerti, na osrednjem pa so ljubitelji glasbe lahko prisluhnili Lisztovemu Klavirskemu koncertu. Obiskovalce, ki so prvič prestopili prag nove stavbe, je zagotovo navdušila prekrasna Velika dvorana s poslikavami takrat nadvse priljubljenega slikarja Heinricha Wettacha ter dobra akustika, komornim koncertom pa so lahko prisluhnili v Mali dvorani nad vhodno avlo. Brez večjih popravil je stavba dočakala leto 1937, ko je za prenovo poskrbel arhitekt Jože Plantner. Velika dvorana je takrat pridobila balkon. Arhitekt Jože Plečnik pa je poskrbel za rekonstrukcijo zadnje, vzhodne fasade. Stavbo so z valovito nagubano fasado z vazami in stebriščem v pritličju povezali z rečnim obrežjem.
V letih 2000/01, pred praznovanjem 300-letnice Slovenske filharmonije in njenih predhodnic, je potekala temeljita prenova stavbe. Takrat so tudi zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni obrečni poti. Stavbi so nadzidali stranski krili.
Prenovljeno stavbo smo slovesno odprli 25. septembra 2001, 8. januarja 2002, ob 300-letnici prvih dokumentiranih koncertov, pa so v Dvorani Marjana Kozine prvič zazvenele orgle. S tem se je udejanjila želja članov Akademije filharmonikov, ki so si »proti koncu prvega leta po tisoč sedemsto« za svoj akademski simbol izbrali orgle nebeške device Cecilije, »katere piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo«. Cilji prvih filharmonikov, zapisani v osmih točkah v Zakonih (Leges), so navkljub povsem drugačnim družbenim razmeram še danes aktualni. Zapisali so, da namen filharmonikov ni le ta, da se z »ubranim igranjem kdaj pa kdaj dostojno razvedrijo, ampak z igranjem pobožno v spomin prikličejo ono nebeško, ki bo večno trajalo …« ter da naj glasba »oživlja in duhu neminljivost kaže«.
