Modri abonma 8 / Stravaganze 8

Četrtek, 1. junij 2017 ob 19:30
Mestna stran Ljubljana, moje mesto
Vstopnice

četrtek, 1. junij 2017, ob 19.30
petek, 2. junij 2017, ob 19.30
odri abonma, Cankarjev dom, Gallusova dvorana

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent George Pehlivanian
Peter Jablonski klavir

Sergej Rahmaninov: Rapsodija na Paganinijevo temo za klavir in orkester v a-molu, op. 43
Witold Lutosławski: Variacije na Paganinijevo temo
Heitor Villa-Lobos: Chôro št. 6
Arturo Márquez: Danzon št. 2

Abonma ekstravaganc se bo predpoletno svetlo zaključil s kar dvema skladbama variacij na Paganinijevo temo in z eksplozijo južnoameriškega temperamenta.

Zanimivo je, v kako različnih okoliščinah sta se Rahmaninov in Lutosławski lotila istega Paganinijevega izhodišča, Capriccia 24, zadnjega iz serije virtuoznih etud – kajpak za violino. Rahmaninov je svojo zelo znano in priljubljeno Rapsodijo napisal poleti 1934 v Švici in še isto jesen sam krstil v ameriškem Baltimoru. Poljski skladatelj je svojo skladbo zasnoval sedem let kasneje v okupirani Varšavi, kjer sta se s kolegom skladateljem Andrzejem Panufnikom preživljala z nastopanjem v klavirskem duu po kavarnah. Izvorno verzijo za dva klavirja je skladatelj predelal za klavir in orkester šele v poznih sedemdesetih, ko je bil že svetovno znan in približno enakih let kot Rahmaninov v času pisanja svoje skladbe.

Podobno komunikativen skladateljski pristop kot Rahmaninov je imel tudi njegov nekoliko mlajši sodobnik Heitor Villa-Lobos (1887–1959), ki je v svojih Chôrih uporabljal glasbene vzorce rodne Brazilije: beseda v portugalščini pomeni jokanje, izraz »choroes« pa označuje ulične glasbenike, ki so, tako z evropskimi kot afriškimi instrumenti, pogosto svobodno improvizirali na osnovi indijanskih motivov in priljubljenih popevk.

Villa-Lobos je napisal več kot deset »chôrov«, nekateri so pisani za velike zasedbe, drugi za komorne ali celo za solo kitarista. Chôro št. 6 je bil že napisan za orkester, sodi pa med daljše. Skladatelj je o delu zapisal, da čeprav ga je navdihovalo sproščeno vzdušje podeželske bohotnosti iz severovzhodne Brazilije, skladba ne predstavlja ničesar »objektivnega«.

Ni ravno poletno, velja pa se spomniti brazilskega dirigenta Silvia Barbata, ki je z našim orkestrom prvi izvedel nalezljivo radoživi Marquezov Danzon št. 2 na novoletnem koncertu 1. januarja 2009. Tistega leta je bila latino klasična glasba globalni hit zaradi mednarodnega preboja venezuelske glasbene šole in še posebej mladega dirigenta Gustava Dudamela. Ljubljana jo je sprejela z ovacijami, prihodnja sodelovanja z imenitnim dirigentom in skladateljem pa so ostala neuresničena, kajti manj kot pol leta kasneje je preminil v letalski nesreči nad Atlantikom. Ostaja pa nam spomin na tisti čudoviti koncert!