Modri abonma 6 / Stravaganze 6

Petek, 31. marec 2017 ob 19:30
Mestna stran Ljubljana, moje mesto
Vstopnice

četrtek, 30. marec 2017, ob 19:30
petek, 31. marec 2017 ob 19:30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Simon Krečič
Eugen Indjic klavir

Johannes Brahms: Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 83
Carl Maria von Weber: Turandot, scenska glasba, op. 37
Paul Hindemith: Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webra

Puccinijeva opera Turandot in slovita arija Nessun dorma sta zadnjih nekaj deset let tako priljubljeni, da se rado pozablja, kako priljubljen je bil motiv maščevalne princese vse od sredine 18. stoletja, ko ga je beneški dramatik Carlo Gozzi postavil na oder. Našel ga je v zbirki Tisoč in en dan francoskega orientalista in diplomata Françoisa Pétisa de la Croixa, ki je v njej po vzoru Tisoč in ene noči zbral perzijske zgodbe.

Zgodba se je po prvotnem uspehu v Benetkah ob prelomu stoletja uveljavila v Nemčiji, kjer jo je predelal Schiller, uprizoril pa kar Goethe v Weimarju. Prek njiju je prišla do Mozartovega nečaka von Webra, nato pa našla pot nazaj v Italijo do (med drugim tudi) Verdijevega libretista Andree Maffeija (v času zgodnjega Verdija, ko je med drugim uglasbil tudi Schillerjevo igro Spletka in ljubezen).

V drugi polovici 19. stoletja je zanimanje zanjo nekoliko zamrlo, ponovno pa je dobesedno izbruhnilo v prvi četrtini 20. stoletja, ko so se z njo ukvarjali tako znameniti gledališčniki, kot so Max Reinhardt, Gordon Craig in Jevgenij Vahtangov, med glasbeniki pa Ferruccio Busoni in seveda Puccini. Vsi ti so v glavnem izhajali iz Schillerjeve obdelave, le Puccinijeva libretista sta svobodno po Gozziju (in estetiki commedie dell’ arte) dodala komični tercet ministrov Pinga, Ponga in Panga, ki v dramskem vrhuncu opere postanejo srhljivi oblastniki.

Sredi stoletja sta se k motivu vrnila še sam Bertolt Brecht, ki ga je kajpak obdelal v skladu s svojo doktrino političnega gledališča, in Paul Hindemith, le da slednji le delno, saj je poleg Turandot v svojih Metamorfozah uporabil tudi material iz drugih Webrovih skladb. Vsekakor gre za vseevropsko fascinacijo z orientalsko ljubezensko zgodbo, ki bi jo veljalo še temeljiteje obdelati.

In kaj ima s tem mednarodnim kostumskim 'ping-pongom' tako resnoben skladatelj, kot je bil Brahms, ki je za povrh še zavračal programsko glasbo? Isto kot Goethe in Mozart, čeprav je to manj znano, namreč fascinacijo z Italijo, ki jo je obiskal kar devetkrat, prvič pa ravno leta 1878, ko je začel s tem koncertom. In da ne bi pretiravali z neglasbenimi dejstvi: v partituri Koncerta se noben izvajalski napotek ne pojavi pogosteje kot »dolce«.