SI EN

Oranžni abonma 5 / Juventus senectutis 5

Petek, 17. februar 2017 ob 19:30
Mestna stran Ljubljana, moje mesto

četrtek, 16. februar 2017, ob 19.30
petek, 17. februar 2017. ob 19.30

Cankarjev dom, Gallusova dvorana

* 16. 2. 2017  Oranžni abonma, Študentski abonma in izven
* 17. 2. 2017 Oranžni abonma in izven

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Marcelo Lehninger
Andrew von Oeyen klavir

Manuel de Falla: Homenajes, suita za orkester
Maurice Ravel: Koncert za klavir in orkester v G-duru
Modest Petrovič Musorgski: Slike z razstave, orkestracija Maurice Ravel

Ta program prepleta vrsto zanimivih tem, predvsem pa ga zaznamuje izredno širok mednarodni diapazon: dobro znan ameriški pianist, brazilsko-nemški dirigent, poklon španskega skladatelja spominu francoskih kolegov, francoski skladatelj in aranžer z baskovskimi koreninami, ruski skladatelj, ki je uglasbil slike svojega preminulega prijatelja nemškega porekla – in slike, ki imajo tudi francoske in italijanske motive. Poleg tega je slavna Ravelova orkestracija nastala na pobudo ruskega dirigenta Sergeja Kusevickega, ki je v dvajsetih letih preteklega stoletja ravno prevzemal vajeti Bostonskih simfonikov.

Homenajes, »počastitve«, so nastale s povezavo komornih skladb za različne zasedbe, najbolj znana je bila napisana denimo za solo kitaro na podlagi povabila za spominsko skladbo ob Debussyjevi smrti. Ta spominski motiv jih povezuje z željo Modesta Musorgskega, da s Slikami z razstave počasti spomin na prezgodaj umrlega prijatelja Viktorja Hartmanna.

Musorgski s svojim neukročenim talentom in globoko prizadetostjo, Ravel pa z bleščečo instrumentacijo sta te podobe nesluteno nadgradila – predvsem pa jim vdahnila umetniško dimenzijo, ki je večina prej niti ni imela, saj so večinoma nastajale kot bolj ali manj spominske likovne beležke. Gotovo je bil Hartmann za Musorgskega pomemben dejavnik duševne stabilnosti in tudi umetniške ambicije, saj se v preostalih sedmih letih življenja ni več lotil nobenega pomembnejšega dela, že začetih pa praviloma ni dokončal – razen temačnih Pesmi in plesov smrti. Slike z razstave pa ne govorijo o smrti, temveč slavijo življenje in estetiko dragega prijatelja – ne z žalostjo, temveč z občudovanjem in stvariteljsko močjo, s katero mu je postavil spomenik ne v prostoru, temveč v času.

Tudi Ravel po premieri svojega izjemnega (drugega) Klavirskega koncerta v G-duru – prvi, znan pod imenom Klavirski koncert za levo roko, je nastal po naročilu avstrijskega pianista Paula Wittgensteina, ki je v prvi svetovni vojni izgubil roko – v skoraj šestih letih ni napisal skoraj ničesar več.

V Koncertu pa podobno kot pri Musorgskem ni niti sledu o kakšni tragiki, temveč gre za mojstrski prikaz skladateljeve briljance 'v najboljših letih': prvi stavek je prikaz različnih stilnih vplivov, od družinsko vrojene španske motivike (ki jo je pogosto uporabljal, najbolj razvpito seveda v Boleru) prek jazzovskih zasukov, ki so ga navdušili v dvajsetih, in neusmiljenega ritma, ki ga nekateri interpreti povezujejo z vplivom očeta inženirja. Ta virtuozni moment je v zadnjem stavku še potenciran, vmes pa je dolg počasni stavek, ki več kot polovico trajanja deluje kot neopisljivo nežna kadenca, preden se solistu pridružijo najprej flavta, nato pa še druga pihala.

V karnevalskem času torej ne bomo poslušali mask, temveč nenehno spreminjanje osebnosti, kar je orkestrskim glasbenikom, ki vsak teden igrajo drugačen program, seveda nekaj povsem samoumevnega.